Prebral sem knjigo Igorja Omerze Temna stran Dela, prvo knjigo trilogije, ki nosi kanček razlage že v podnaslovu Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov. Knjiga je zelo koristno branje, ki podrobno razkriva partijsko-udbovsko-medijsko navezavo, posebej Mitjo Gorjupa, ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nekakšen čudežni deček slovenskega novinarstva, saj je še rosno mlad zasedel mesto odgovornega urednika Dela, osrednjega partijskega časopisa v Socialistični republiki Sloveniji. Omerza z dokumenti razgalja njegovo servilnost do organizacije in višjega partijskega kadra pa tudi moralno izprijenost. Nam so Gorjupa na fakulteti pri študiju novinarstva postavljali za zgled, slikali so ga kot ikono uspešnosti, ki mu je uspelo narediti fantastično kariero kljub svoji mladosti. Mi, podeželski modeli, ki smo izhajali iz proletarskih in rudarskih družin brez partijskega ozadja in smo prišli v Ljubljano študirat novinarstvo z neko romantično predstavo kvalitetnega novinarstva, seveda takrat nismo vedeli, da je kariera v medijih mogoča le, če imaš pravi partijski rodovnik in če te je Udba določila za tak položaj.
Kasneje, ko sem kot študent pisal za Mladino, sem počasi spoznaval tudi udbovsko-medijsko okolje. Dvorni partijski književnik Peter Božič se je zelo rad zadrževal v kavarni Kava na Nazorjevi ulici, v tej ulici je bilo takrat tudi uredništvo Mladine. A Božič je bil tam večinoma pijan in si je le stežka kaj zapomnil. Udbovska pisca Bogdana Pogačnika in Jožeta Javorška, ki ju Omerza omenja v knjigi, sem le bral, nisem pa ju osebno poznal, zato pa bo zame gotovo zanimiv drugi in tretji del trilogije, kjer bodo že nastopali novinarji in uredniki, ki sodijo v mojo generacijo. Nič novega, za dopisnika Dela v tujini – enako velja tudi za RTV Slovenija – je bila vstopnica sodelovanje z Udbo. Udbovska zgodba Mitje Meršola v njegovem londonskem obdobju je že znana, ob tem razkritju je bil Meršol poslanec v slovenskem parlamentu, vendar se ni nič zgodilo.
Tudi Večer, kjer sem delal dve desetletji, je bil prestreljen z udbovskimi novinarji in uredniki. Najbolj znan primer je kajpak Drago Jančar. Z Dragom Jančarjem v tej medijski hiši nisva bila v istem času, Drago je že odšel, preden sem se tam zaposlil. Vsi pa smo vedeli, kateri udbovski novinar je Draga Jančarja spravil v zapor. Ko sva se nekoč o tem pogovarjala, pa njegovega imena ni hotel izgovoriti. Najbrž mu je bilo pod častjo, da bi to moralno pokveko imenoval z imenom in priimkom.
Ko sem bil poslanec in smo s komisijo DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb obiskali Sovo, smo si poslanci dali preveriti, koliko smo bili špiclji Udbe ali od Udbe nadzirani. Bil sem edini, o katerem ni bilo kartoteke: pregled v podatke Sove je pokazal, da nisem bil niti špicelj niti nisem bil nadziran. Malo me je zaskrbelo, da za Udbo nisem bil niti toliko zanimiv, da bi se zame vsaj malo zanimala. V življenju pa sem vendarle bil toliko priseben, da me za udbovca pač ne bi mogli pridobiti. Še vstopu v partijo sem se trikrat izognil: prvič v gimnaziji, drugič v vojski, tretjič na Večeru.
Če se še malo vrnem h Gorjupu: poleg čislanja tega osebka med takratnimi profesorji na fakulteti je Gorjupa slavilo tudi novinarsko društvo. Imeli smo nekakšne študijske dneve Mitje Gorjupa. Tja sem nekajkrat zašel in na srečo je večina teh Gorjupovih študijskih dni potekala za šankom. Čeprav minister odsvetuje pitje alkohola, pa je bilo v teh časih to vendarle bolj koristno početje kot poslušanje nebuloz o novinarju kot družbenopolitičnem delavcu, čigar dolžnost je ohranjanje totalitarnega sistema.
Ker knjig ne mečem proč, šund literaturo imam zloženo na dnu škatel v kleti, sem poiskal Gorjupovo knjigo Samoupravno novinarstvo, v katero je uvodne besede napisal Franc Šetinc. Zato kot desert le en vizionarski Gorjupov stavek, s katerim bo mogoče razumeti tudi genezo današnjega slovenskega gorjupovskega novinarstva: “Novinarstvo ni služba, je politična opredelitev.”
Miro Petek