“Ne sprenevedajmo se: Svetlana Makarovič v svojih javnih nastopih žali drugače misleče, iz nje bruhata sovraštvo in nestrpnost. Njene izjave in prostaški pamfleti niso odraz brezkompromisne kritike, pronicljive satire, sarkazma ali ironije, ampak odraz brutalnega in vulgarnega obračunavanja z vsemi, ki razmišljajo in čutijo drugače od nje. /…/ Pesničin neolikani vdor na oder Cankarjevega doma, ki si ga podprl, je bilo eno samo izsiljevanje, egocentrično in nespodobno preusmerjanje pozornosti nase. Žal ta nastop ostaja madež na slovesnosti in kaže na nekulturen odnos do celotne proslave, še posebej pa do letošnjih Prešernovih nagrajencev,” je v odzivu na javno polemično pismo, ki mu ga je poslal pesnik Boris A. Novak, ki je slaboumno asistiral Makarovičevi pri njenem skrunjenju državne proslave ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku, zatrdil nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti.
Moram priznati, da me Svetlana Makarovič kot mladinska pisateljica in pesnica ni nikoli fascinirala. Že od nekdaj se mi je zdela nekoliko temačna pojava skupaj s svojimi pravljicami in pesmimi, ki smo jih morali brati v osnovni šoli. Bila je ena tistih kulturnic, ki so bile močno privilegirane že v prejšnjem totalitarnem režimu, se pravi v “svinčenih sedemdesetih”, ko sem sam začel hoditi v osnovno šolo. Njene frustracije iz mladosti so še dodatno privrele iz nje v času tranzicije, ko se ji je očitno zazdelo, da ji namenjajo premalo pozornosti. Pred leti je izšla njena biografija s pomenljivim naslovom “Luciferka”. Veliko o njej kot osebnosti pove naslednji njen citat: “Preveva me božanski občutek osvoboditve. Ko se spomnim na tisti zarodek, si rečem, naj mi bo hvaležen, da sem ga odpravila. Da ga nisem vrgla v to grozo sveta. Takrat sem bila brez denarja, brez doma in za tega tujca ni bilo prostora v mojem življenju. Moje telo je samo moja last, nikogar drugega”.
V zadnjih letih je iz nje kar kipelo sovraštvo do cerkve, duhovnikov, drugače mislečih, prejšnje Janševe vlade, SDS in še bi lahko našteval. Makarovičeva je bila ena od vidnih obrazov politkolesarskih petkovih protestov pod prejšnjo vlado. Neslavno se je proslavila s svojimi sovražnimi, prostaškimi in primitivnimi pesmimi, ki jih je brala na Trgu republike v Ljubljani. Bila je del sovražnega levičarskega cirkusa, ki so ga vsak petek ob močni podpori dominantnih medijev izvajali levičarski protestniki, ki so pri tem s plakati, transparenti in z zažiganjem lutk uporabljali ikonografijo, ki se je ne bi sramovali niti nacionalsocialisti. Zato je bil aplavz, ki so ji ga vladajoči namenili po njenem vpadu na oder Cankarjevega doma ob slovenskem kulturnem prazniku, razumljiv, a tudi sramotno pomenljiv. Tudi z njeno pomočjo, s pomočjo njenega primitivnega prostaštva je sedanja vladajoča koalicija (Gibanje Svoboda, SD in Levica) prišla na oblast.
Na Slovenskem smo priča neverjetni kulturni hegemoniji levice, zaradi česar vladajoča koalicija počne, kar hoče. Zaradi tega si pravi in kvazi kulturniki, če so le prave politične barve, lahko privoščijo, kar hočejo. Vse to je posledica nasilne komunistične revolucije, ki je prizadela slovenski narod med drugo svetovno vojno in po njej, po demokratizaciji in osamosvojitvi pa se nam je v precejšnji meri (skoraj nevede po sistemu kuhane žabe) zgodila še kulturna hegemonija levice v obliki kulturnega marksizma. Zaradi tega je sedanji vladajoči koaliciji politična oblast s pomočjo “pohoda skozi institucije”, s pomočjo t. i. civilne družbe padla v roke “kot medena tepka”. Pod Golobovo vlado smo priča vrhuncu tega recidiva preteklosti, tega brezsramnega poveličevanja socialistične preteklosti, te jugonostalgije, ki izničuje pridobitve demokratizacije in slovenske osamosvojitve. V nebo vpijoč primer je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je brezsramno izvedla vladajoča koalicija. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je pred časom pozvalo vlado, naj prekliče to škandalozno, sramotno odločitev. Seveda Golobova levičarska vlada tega ni storila. Združenje VSO zato napoveduje akcijski načrt, konkretne akcije, s katerimi bo poskušalo zavarovati vrednote in pridobitve slovenske osamosvojitve. Pri tem pa jim moramo vsi, demokratično in domoljubno razmišljajoči ljudje, priskočiti na pomoč. Norosti te vlade je namreč treba ustaviti! In to čim prej!
dr. Metod Berlec