Oni naša imena že klešejo na nagrobnike

Jože Biščak

William Ford Jr. je star 63 let. Je pravnuk Henryja Forda, ustanovitelja podjetja Ford Motor Company (1903). Čeprav ima družina zaradi leta 1956 dogovorjene dvostopenjske delniške strukture družbe 40-odstotni nadzor nad glasovanjem, družbo v resnici vodita največja upravljavska sklada na svetu: BlackRock in Skupina Vanguard. Podobno je z drugimi globalnimi (družinskimi) podjetji, ki so svetu dala znane in slavne blagovne znamke. Vodijo jih in z njimi upravljajo institucionalni lastniki, ki so ponekod že večinski lastniki.

Henry Ford tega nikoli ni želel. Ni maral upravnega odbora, Wall Streeta ali borze. Do konca svojega življenja (umrl je leta 1947) je menil, da mora podjetje ostati izključno v družinski lasti. Bil je konservativec in tradicionalist. Družina mu je pomenila vse. Kot človek, ki je verjel v kapitalizem in svobodo, je tudi dobro skrbel za svoje zaposlene. Držal se je načela, da je samo dobro plačan in zadovoljen delavec dober delavec, nikoli ni iskal poceni delovne sile. Po prvi svetovni vojni ga je njegov sin Edsel prepričeval, naj podjetje začne kotirati na borzi, da se bo lahko s svežim kapitalom in posojili še hitreje širilo. Zavrnil ga je, ker se nikoli ni želel zadolžiti, biografi povzemajo njegove besede, češ da nove tovarne raje gradi lastnoročno z opeko na opeko, kot da bi podjetje prepustil židovskim špekulantom. To se je zgodilo šele po njegovi smrti.

Zato ima Tomislav Sunić, eden najvidnejših predstavnikov Nove desnice (Nouvelle Droite), načeloma prav, ko pravi, da so množične migracije (in s tem velika zamenjava prebivalstva Zahoda) želja upravljavcev korporacij (ki so glavni »delodajalci« migrantom) po poceni delovni sili, s čimer se zniža cena dela domačega avtohtonega (belega) prebivalstva.

Kulturni marksisti vojaki globalističnih korporativnih elit

A pravi vzrok je treba vendarle iskati v obdobju med obema vojnama, ko so svoj pohod začeli kulturni marksisti. V tem procesu so se temelji kapitalizma (zahodne kulture), kot so družina, religija, lokalne skupnosti in izobraževanje, začeli razkrajati. Prav razpad tradicionalne družine, ki je jamstvo za stabilnost in gospodarski uspeh, je povzročil, da so velika družinska podjetja pristala v rokah finančnih skladov in bank. Tem na splošno ni mar za lokalno prebivalstvo in okolje, predvsem ne za tradicionalne vrednote, zato so našli skupni jezik z revolucionarji, ki jih danes prepoznamo v nevladnih organizacijah in levičarskih aktivistih ter skupinah in gibanjih, kot so Antifa, LGBT ali BLM. Slednji so hitro ugotovili, da so lastniki korporacij (bilančna vsota 100 največjih skladov presega 120 bilijonov evrov, kar je šestkrat več od ameriškega BDP) pravzaprav njihovi zavezniki, saj ljudje brez zdrave kulture postanejo lahko vodljive ovce, pasivni potrošniki in poslušni delavci.

Tako pridemo do zanimivega paradoksa: kulturni marksisti, ki zasedajo večino družbenih institucij in državnih podsistemov ter se predstavljajo kot avantgarda civilne družbe, so postali vojaki globalističnih korporativnih elit, ki zatirajo imunski sistem in sprejemajo najbolj benigne oblike nemoralnosti. Zato so jim voditelji, kakršni so Donald Trump, Viktor Orbán in Janez Janša, ki stremijo k vrnitvi tradicionalnih vrednot (med drugim zdravega družinskega kapitalizma) trn v peti. Pri uveljavljanju svoje resnice ne izbirajo sredstev, zaničujejo vse, ki se z njimi ne strinjajo, tisti, ki podvomi o stabilnosti njihovih gradov iz peska, zgrajenih na lažeh, je takoj označen za nasilnega desničarskega skrajneža. Ironija je, da prav oni posegajo po nasilju, kar z največjo toplino in ljubkostjo označijo kot nenasilne in mirne proteste. Tako se počasi vračajo k svojemu začetku: likvidaciji heretikov. Oni naša imena že klešejo na nagrobnike. Vprašanje je, ali tega ne bomo opazili in mimo njih še vedno hodili prešerno žvižgajoči ali bomo kaj naredili. Čas za ukrepanje se izteka.

Jože Biščak