Kar nekaj kritičnih pripomb na svoj račun sem prejel te dni. Mnogi ste me opozarjali, da že več kot pol meseca zastonj odpirate mojo spletno stran, saj ne pišem nič. Prav imate. Razlogov za to pa je več, zlasti pomanjkanje časa je na prvem mestu.
Preteklo obdobje je zaznamovalo panično “streljanje opozicije v prazno ali v lastna kolena” bi rekli poznavalci političnih razmer. Opozicija mora biti do koalicije vedno kritična. To je zlato pravilo demokracije. Kako je biti v opoziciji zelo dobro vem, saj sem bil v opozicijskih vrstah kar tri, sicer zaradi trojnih predčasnih volitev, malo skrajšane mandate. Nikoli nismo prizanašali koaliciji, toda držali smo se nekaterih nepisanih pravil, kot je tisto, da na začetku mandata opozicija da vladi tako imenovanih sto dni miru, prav tako pa nikoli nismo bili tako vulgarni in nesramno napadalni, kot so nekateri poslanci sedanje opozicije, tudi k demonstracijam proti vladi nismo nikoli pozivali ali se jih udeleževali. Da takoj izključim možnost polemike s kakšnimi pro levimi troli, naj zapišem, da je bilo zborovanje opozicijskih strank 2. 6. 2016, zborovanje za boljšo Slovenijo in ni imelo nobenega namena v rušenju tedanje vlade, kar počno današnji kolesarji in njihovi politični podporniki. Da sedanja opozicija, ki je oblasti preprosto navajena, ne zna biti v opoziciji, je vidno brez daljnogleda iz lune. Naj naštejem nekaj primerov.
Prvi tak primer je interpelacija zoper ministra Zdravka Počivalška. Tisti, ki politiko spremljate vsaj bežno vsebino interpelacije in njen izkupiček že poznate. Seveda ni šlo za odstavitev Zdravka Počivalška. Da nimajo dovolj glasov za njegovo odstavitev so vedeli še preden so interpelacijo spisali. Seveda ni šlo niti za opozarjanje na domnevne nepravilnosti Zdravka Počivalška, šlo je za veliko več. Avtorji interpelacije so si skupaj z dominantnimi mediji prizadevali za padec ali vsaj očrnitev cele vlade, sploh pa Janeza Janše. Seveda bi jim še kako prav prišlo, če bi se lahko vsaj približali kakšnemu podatku, ki bi obremenjeval njega. To bi lahko ponavljali vsaj naslednji dve desetletji. Saj ste videli, osrednje vprašanje odgovornosti se je zreducirali na to, kdo je koga klical in kdo je komu poslal kakšno elektronsko sporočilo s ponudbo za dobavo zaščitne opreme. Od Marjana Podobnika, do Mateja Tonina in Urške Bačovnik Janša, ter Antona Travnerja, vsi so bili “krivi”, ker so preprosto na mesta odločanja o nabavi zaščitne opreme, posredovali elektronska sporočila, ki so jim jih poslali ponudniki zaščitne opreme. Sam sem se “samoprijavil” a me javno na ta seznam niso uvrstili, saj sem odločevalcem o nabavi zaščitne opreme poslal nekaj elektronskih sporočil, ki so prispela na moj elektronski naslov. Stvar se je predlagateljem interpelacije sfižila že takrat, ko je bilo javno objavljeno, da je posredoval tudi takratni šef SD Dejan Židan. Seveda ni naredil nič narobe, tako kot tudi ostali ne, toda dominantni mediji so njegovo ime takoj umaknili s seznama tako imenovanih “krivih” posrednikov. Rezultat interpelacije je bil jasen, le 37 poslancev je glasovalo za interpelacijo. Opozicijski strel v prazno torej.
Da je opozicija v popolnosti usklajena z dominantnimi mediji, zlasti s Tarčo na javni televiziji, je že dolgo jasno. Ko so videli, da so z interpelacijo ustrelili v prazno, so že “polnili puške” za nov napad na vlado. Sodelavci Tarče so po domovih za ostarele iskali tako imenovane sezname smrti. Želeli so namreč prikazati, da so zdravniki v domovih za ostarele delali nekakšne sezname, komu od obolelih za virusom bodo pomagali in komu ne, točneje koga bodo prepeljali v bolnice in koga ne. Strašna tema naj bi bila to v Tarči, sočasno pa je Levica v DZ že vložila zahtevo za izredno sejo Odbora za zdravstvo in Odbora za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti. Obtožba ministra Tomaža Gantarja je bila strašna. Po nareku njegovega ministrstva, naj bi zdravniki v domovih za ostarele delali tako imenovane sezname smrti. Od Gantarja do Janše je pa le slab korak so kalkulirali v Levici. Tako kot Tarča se je za strel v prazno pokazala tudi zahteva za izredno sejo obeh odborov. Tako željenega navodila ministra Gantarja ni in ni bilo najti, kakšnih 25 predstavnikov zdravnikov, njihovih združenj, medicinskih sester in njihovih združenj, direktorica doma v Šmarju pri Jelšah in tamkajšnji župan, ter mnogi drugi, so poslancem opozicije, povedali preprosto resnico, ki jo lahko strnem takole: Lažete, po krivem nas obdolžujete, za svoje politične ambicije pa zlorabljate hudo bolne ljudi – da vas ni sram. Na strani predlagateljev je bil le nekdanji zdravstveni minister in zdravnik Dušan Keber. Se vprašate zakaj? Poglejte ERAR in videli boste, da je za svetovanje zdravstveni ministrici samo leta 2017, poleg svoje pokojnine, prejel še mastnih 32.000 evrov. Sedanjemu ministru seveda ne svetuje. Če bi mu za tak denar, bi ministra verjetno zagovarjal, tako pa si seveda želi leve vlade, nove svetovalne pogodbe in novih honorarjev. Seja je bila nekaj po 22.00 uri prekinjena, predstavniki predlagateljev Levice, pa so jo zapustili sklonjenih glav. Še večjo strel v prazno, bi rekli, tokrat morda celo strel v lastno koleno.
Ponudnik za tretji strel v prazno pa sem v imenu vlade kar sam. No, ko sem pisal ponudbo opoziciji za sodelovanje, tega niti vedel nisem. Opoziciji smo namreč ponudili možnost, da sodeluje pri pripravi zakonov, prej preden jih obravnava vlada, torej še v času nastajanja zakonov. Tak poskus se je v obdobju 2004 – 2008 obnesel, saj sem takrat, kot predstavnik vlade, na ta način s takratno opozicijo usklajeval zakone in jih tudi uskladil, več kot 60 odstotkov. Tako ponudbo smo torej poslali vsem opozicijskim strankam in poslancema narodnih skupnosti. Ne vem če ste me dobro razumeli? Opozicijskim strankam smo torej ponudili možnost, da sodelujejo pri pripravi zakonov, preden jih obravnava vlada, take ponudbe so v parlamentarnih praksah prej velika izjema kot pravilo. Jelinčičeva SNS in poslanca narodnosti so se odzvali pozitivno, LMŠ, SD, Levica in SAB pa niso imeli niti toliko kulture, da bi pisno ponujen predlog pisno zavrnili. Na našo pisno ponudbo sploh niso odgovorili, so pa zato njihovi predstavniki dominantnim medijem veselo razlagali, da s to vlado pač ne bodo sodelovali. Jih pa zato vidimo med protestniki, ki želijo padec vlade. Če pa jih med njimi ni pa jih javno vzpodbujajo in podpirajo. Če mene vprašate, čisti strel v lastno koleno.
Morda mislite, da sem žalosten in razočaran. Nikakor ne, saj imamo opozicijo, ki strelja v prazno ali v svoja kolena.
Dr. Vinko Gorenak