fbpx

Perverznost v šolskih klopeh

Zlata Krašovec (vir: Demokracija)

“V manevrskem prostoru, ki ga je ustvarilo ustavno sodišče s svojo hudo nestrokovno in neevropsko sodbo o bojda neustavnem manj kot stoodstotnem financiranju zasebnih šol, ministrstvo za šolstvo ni imelo veliko izbire, če je hotelo zavarovati javni interes,” je na svojem profilu na Twitterju zapisal Darko Štrajn.

Če ste doslej mislili, da je nad ustavnimi sodniki le modro nebo, se boste morali pač privaditi, da je nad njim še višji razsodnik Darko Štrajn. Kdo je to? To je tisti na državni proračun prisesani, na pogled malce anemični doktor kdo ve česa, ki ga naši mediji radi vabijo pred mikrofon, da tako ali tako že vsega sitim gledalcem razlaga svoje poglede na karkoli že. In zdaj se seveda postavlja vprašanje, kako bo ustavno sodišče preživelo Štrajnovo vrhovno razsodbo. Zna biti, da bo sledil suspenz, razpustitev ali celo ukinitev te institucije. Ko se v deželi na sončni strani Alp zabliska in ko zagrmi taka avtoriteta, kot je Štrajn, je pač vse mogoče. Šolski minister Jernej Pikalo to dobro ve, zato se tudi ni obotavljal malce po svoje razumeti odločbe ustavnega sodišča, ki je zahtevalo izenačitev financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, in je predlagal zakon, s katerim se razlika še povečuje. Namesto dosedanjih 85 odstotkov bomo zasebnim šolam priznali le še 65 odstotkov proračunskega denarja, je sklenil in objavil Štrajnovo apologijo svojega početja še na svojem profilu.

Štrajn se je, kot rečeno, spotaknil ob strokovnost ustavnega sodišča, novinar Dela Novica Mihajlović pa je uperil prst v moralno spornost tistih, ki domnevno želijo na “naš račun” šolati otroke v zasebnih šolah. “Pravi frajer, ki resnično verjame v dobrobit privat šolstva, svojim otrokom privat šolo plača v celoti sam in je na to ponosen. Ne fehtari naokoli, da to drugi plačujejo,” je zapisal. Pravi frajer! Kako to ponosno zveni, mar ne? Ekonomist Jože P. Damijan se s tem strinja in okrca neprave frajerje: “Itak. Ustanovijo zasebno šolo in nato zahtevajo, da njihov zasebni poslovni model financira država. Čista perverzija. To se je zgodilo najprej pri zasebnih univerzah in zdaj še pri osnovnih šolah. Perverzno in pokvarjeno.” Mimogrede – Damijanovo briljantno ekspertizo je s stališča morale nekoliko pokvaril Slavko Kogoj z repliko: “Vzameš kredit (J. P. Damijan namreč, op. p.) v švicarskih frankih, potem pa, ko zajebeš, zahtevaš, da ti ga konvertirajo. Perverzno in pokvarjeno.” (Priznam, da mu privoščim. Op. p.)

Čisto vseh Damijan tudi ni prepričal s svojim ekonomskim znanjem. Državljan Tadej Drmaž mu je brezplačno ponudil inštrukcijo: “Očitno ne razumete, saj šolstva ne financira država, ampak davkoplačevalci. Imamo pravico, da se iz preko prispevkov pobranega denarja plača obvezen program naših otrok, ki ga predpiše država, saj ga morajo javne in privatne šole izvajati enako. Nadstandard je pa druga pesem!” Otroški kardiolog Samo Vesel je to smiselno razlago nadgradil s predlogom: “Čista perverzija je od davkoplačevalca oziroma plačnika prispevkov pričakovati, da neko stvar plača dvakrat! Rešitev je v ‘kuponih’, ki jih lahko uporabnik unovči v javnem ali zasebnem sektorju. Tudi v zdravstvu. Če nekdo kuponsko storitev ponuja po višji ceni, pa doplačilo.” Podobno meni Dušan Mikuž: “Država naj ljudem pusti denar, ki nam ga preko davkov pobere za šolstvo, in bomo potem sami na prostem trgu izbirali in s tem denarjem plačali zasebno šolo po želji.” Bogdan Lipuš pa se dotakne tudi človekovih svoboščin, med katerimi je po njegovem pravica do izbire: “Javni interes je, da ima vsakdo prosto izbiro, ali bo obiskoval zasebno ali državno osnovno šolo. Obe izvajata javni program. Za davkoplačevalce so cenejše zasebne, ker ne financirajo prostorov, ogrevanja itd., in ker ni dragih partijskih posrednikov, ki zgolj razporejajo denar.”

Našteti odzivi na puhlice, ki jih stresajo tako imenovani strokovnjaki (kakor tudi mnogi drugi, ki jih na tem mestu ni mogoče citirati), dokazujejo, da zdrava pamet pri nas le še ni povsem izumrla, in to kljub izjemnim naporom, ki jih v njeno iztrebljanje z izdatno medijsko podporo vlaga javno šolstvo. Prav zato še obstaja nekaj upanja, da se bomo vsi, ki nas razsodnost še ni zapustila, v prvi vrsti pa starši in učitelji, zmogli upreti resnični perverznosti, ki prodira v učilnice šol – nasilnemu spreobračanju dečkov in deklic, ki se še niso začeli dobro zavedati svojega spola, v domišljijske spolne pokveke, ki zaradi (duhovnega) posilstva v otroštvu ne bodo sposobni odkriti resnične lepote spolnosti (morda tudi istospolne), ko dozori čas za to.

Z vidika pravice do izbire to pomeni dati staršem možnost, da za svoje otroke izberejo vrtec ali šolo v skladu s svojim prepričanjem in vrednotami. Možnost, da kratke ure dneva, ki jim po delu preostanejo za druženje z otroki, preživijo brezskrbno, ne da bi jim bilo treba celiti rane, ki jih otroci prinesejo iz ustanove, ki bi morala skrbeti za vsakršno korist teh, ki so ji zaupani. Bomo kaj storili za to? Oblast, ki jo imamo, nam tega ne bo omogočila sama od sebe.

Zlata Krašovec