Bilo je okrog leta 1960, ko je moja oma kot lastnica siromašne polkmetije dobila odlok okrajnega ljudskega odbora, da se ji odvzame 400 kvadratnih metrov velika njiva, ki smo ji rekli “ona čez progo”, ker je bila na drugi strani železniške proge Šoštanj−Celje. Oma je takrat jokala, ker je bil to za našo družino hud udarec, saj nam je obdelovalno zemljo zmanjšal za polovico.
Ne, te njive niso zaplenili, plačali so jo, ker so poštena nova oblast delovnega ljudstva, so rekli – njeno vrednost so ocenili na vrednost desetih kilogramov moke. Oma denarja nikoli ni vzela. Mi pa smo ostali brez krompirja, ki bi na tisti njivi zrasel vsako leto.
To zgodbo pripovedujem zato, da povem, da sem militantno, morilsko občutljiv na tisto, čemur se reče zasebna lastnina. Ta je temelj vsake demokracije. Če jo kdo napade, gre za dikatature, in to se pri nas že nakazuje kot opcija prihodnosti. Najprej so napadli podjetnike in zasebnike nasploh, zdaj skušajo segati po naši lastnini. Kradli bodo na bolj prefinjen način – vsaj na začetku in ne z nacionalizacijami, čeprav bi levičarji tipa Luka Mesec in kompanija najraje ubrali to najkrajšo pot. Pred dnevi sem natanko prisluhnil državni sekretarki na ministrstvu za finance Mateji Vraničar Erman, ko je govorila o prihodnjem davku na nepremičnine. Tako zelo demokratičen in pravičen zakon je obljubila − med drugim je rekla, da bi bilo protiustavno, če bi nekomu, ki ima več nepremičnin, te različno obdavčili itn.
Tudi ideja o tem, da je treba zakonsko določiti, do kolikšne stanovanjske površine je upravičen posameznik, ni nova. Leta 1945 so na primer meščanske vile preprosto zaplenili, lastnike pa lažno razglasili za sodelavce okupatorja ali za meščansko inteligenco (kar je v komunizmu skorajda smrtna obsodba) ali pa za kapitaliste. Nekaj so jih spravili ob glavo, nekaj v arest, nekaj pa jih je zbežalo čez mejo. V meščanska stanovanja so vselili zaslužne za narod, lastnikom pa ne glede na število družinskih članov dodelili eno sobico. Danes lahko rečejo, da gre za domobrance in tiste, ki širijo sovražni govor. In zaplenijo vse.
Davek na nepremičnine bo, kot vse kaže, nekaj zelo literarno ustvarjalnega, torej ne normalnega, ker je to še edina možnost, da Serpentinšek pride do nekaj denarja, ker mu grozi bankrot. A koliko je še možnosti: recimo obdavčitev vseh, ki imajo več kot en par zimskih in en par poletnih čevljev. Posamezna družina lahko ima dve kokoši, petelina pa za odškodnino plus DDV renta država, da lahko naskoči kure – državni davek na skočnino torej. Z zakonom predpisati, da ima posameznik pravico do petih kvadratnih metrov stanovanjske površine, razlika se dodeli migrantom. Obdavčiti bi se dalo grde misli, ob tem pa na policiji ustanoviti oddelek udbe za grde misli. Do onemoglosti obdavčiti naročnike in bralce Demokracije in gledalce Nove24TV. Uvesti davek na članstvo v SDS in predpisati davek na davek od članstva v SDS. Predpisati fizične kazni za tiste, ki imajo ali berejo Manifest za domovino. Kazni po šeriatsko izvaja mali Mussolini Miha Kordiš.
Potem se zbudimo v nekem čisto znanem svetu 1945.
Vinko Vasle