[Pisma od zmage do zmage] Izpoved kastriranega pesnika

Kolumnist Vinko Vasle (foto: Demokracija)

Sodim med znane slovenske pesnike, ki jih nihče ne pozna, za kar je kriva vlada. Pred desetimi leti sem izdal pesniško zbirko z naslovom “Praznina” in na 100 praznih straneh objavil – nič, praznino, bele strani. Na tujem bi takoj postal legenda, pri nas pa ne. Pa moje pesmi govorijo o najpomembnejših straneh življenja, o praznini, ki je okrog nas, o praznini, ki je v nas. A politiki in vlade seveda takšnih sporočil ne najdejo, mi je pa nek kulturni birokrat rekel, da me ne morejo uvrstiti na Prešernovo proslavo, ker tam se recitira, ne pa molči. Ampak, molk mojih pesmi, bi vendarle povedal vse.

Seveda po vsem tem nisem niti malo upal, da bom dobil vsaj malo Prešernovo, ki bi jo sicer iz protesta zavrnil, denar bi pa vzel, ker sem v resnici kulturni klošar, ki nima nič. Še dobro, da imam v teh časih s.p. in sem dobival ono koronsko nadomestilo, ki pa je za pesniško dušo toliko kot nič. Zaradi odnosa te diktatorske vlade sem umetniško povsem kastriran. Pred korono sem imel namen izdati pesniško zbirko “Luknje”, kjer bi na 150 straneh finega papirja izdal 150 lukenj. Pa nisem zmogel toliko koncentracije, da bi luknje na papir delal. Prispodobe vam ne bom razlagal, diktator pa tega itak ne bi razumel.

In, ko smo že pri njem – izdal je nekaj knjig in vse skupaj so po prodaji presegle vse desetletne naklade vseh knjig vseh založb. Grozljivo, mislim, da je eno knjigo izdal tudi v Londonu. Nikoli pa ni bilo ne policijsko in ne recimo s preiskovalko v parlamentu raziskano, kdo so bili kupci njegovih knjig, ker bi takšne bilo treba procesirati. On se masti s svojimi honorarji, jaz pa moram na ulici protestirati. Še dobro, da ga je moj pesniški kolega Veno Taufer zabrisal iz slovenskega PEN-a. Ki je med drugim avtor tega prekrasnega verza: ”Po sredi železni penis išče cviljenje v nebesih.”

Od nečesa je treba živeti …
Nisem edini, ki zaradi nekulturne diktature prostestira. Zadnjič nas je bilo 500 in smo na fasado ministra Vaska Simonitija nalepili dopise, izjave, apele in proteste zaradi genocida nad slovensko kulturo, ki ga izvaja minister Simoniti. To je tisti človek, ki je v intervjuju na javni hiši rekel, da je Milan Kučan mali hudobni komunist in ga niso zaprli. No, ne Kučana. Potem vam je jasno, kdo vodi kulturno ministrstvo. Oni listki, ki smo jih lepili na njegovo fasado, so nastajali celih 15 let, bilo jih je več tisoč in so govorili o odnosu politike do nas umetnikov. Da jih prej, recimo vsaj Dejanu Prešičku, nismo lepili, je razlog v tem, da nismo imeli časa. Zdaj, ko nič ne delamo zaradi korone, smo si čas vzeli.

Foto: STA

Potem je naš protest eskaliral, ko je na prizorišče stopil aktiv delavk in delavcev v kulturi (ja, navadni proletarci smo) in je njegova predstavnica Petja Grafenauer zelo konkretno povedala, kaj nam delajo. Rekla je, da se v državi z umetnostjo in kulturo godijo slabe stvari. Če kdo ne razume, naj prevedem – če ni denarja, veliko denarja, dovolj denarja, nikoli ga ni dovolj, potem so to za kulturo slabe stvari. Umetnik ni tekoči trak in če imamo pri nas umetnike, ki so že leta brez ideje, mora to nekdo plačati. Od česa pa naj takšen živi! Spomnim se enega neoliberalnega kapitalističnega kolumnista, ki je v Finance napisal, da morajo umetniki na trg in se je moral takoj preseliti v Ameriko. Naj bo vesel, da je odnesel živo glavo. Srečo je imel tudi oni kulturniški turčin, ki je slišal samo nekaj zmerljivk na svoj račun, recimo, da smrdi, nismo pa ga tepli.

In zdaj se diktatura čudi, ker sta se dva igralca protestno slekla na cesti – Primož Bezjak (2500 evrov korone mesečno) in Katarina Stegner (tak isto 2500). Oprostite, dovolj hudo jima mora biti, da eden pokaže spodnjice iz lidlove razprodaje tri cente za par, ona pa celulit, ker si lepotne operacije ne more privoščiti. Da o nadarjenem režiserju Jaši Jenullu, ki se nam vsiljuje za firerja, ne izgubljam besed. Sramotno je, da mora človek pri štiridesetih brez enega dne normalne delovne dobe in brez velikih projektov tekati po ulicah. In mu potem diktatura očita, da doma redi prašiče. Od nečesa je treba živeti.

Vinko Vasle