Biografski podatki Karla Erjavca govorijo o politiku, ki je politik z dušo in denarnico. To je človek, ki si je izkušnje nabiral v štirih političnih strankah, da bi se na koncu kot mlajši politik ustalil v upokojenski stranki DeSUS. Šlo je za računsko operacijo, saj je v Sloveniji upokojenskih volivcev največ in hitro so zadovoljni z drobtinami. To je Karel dokazal nekajkrat, ko je obiskal domove za upokojence, rekel volivcem z izklopljenimi slušnimi aparati in onim z oldtajmerco, da bo Janez Janša pokojnine vzel, on bo dal pa 1000 evrov.
Seveda ni mislil dobesedno, ampak, kot je pojasnil kasneje, simbolično dolgoročno, kar raja že najmanj deset let. Karel tudi ve, da upokojenci kaj veliko ne potrebujejo – ne potrebujejo na primer poršeja, kaviarja, bogato obloženih miz, ker njihov prebavni sistem tega ne prenese več. Zato so v vrhu stranke in zato je večina volivcev te stranke tistih upokojencev, ki imajo dovolj visoke pokojnine, da Karlu ne zamerijo tisočeverske simbolike, ker imajo več kot dva tisočaka.
Karel Erjavec je seveda ideološko rdeči demokrat, demobranci mu pravijo mehki trinog iz Desusa. Šele prevzel je nazaj stranko, že je opravil prvo partijsko eksekucijo zdaj že bivšega člana Roberta Polnerja zaradi klasičnega verbalnega delikta. Po čl. 133 komunističnega kazenskega zakonika jo je Polnar še dobro odnesel. Nekaj desetletij nazaj bi gnil v naših zaporih socializma s človeškim obrazom, ali pa bi ga vzela noč. Tip si je drznil kritizirati Karla Velikega in celo rekel, da je škandal, da bi rad bil predsednik vlade.
Nihče ga ne mara, a ga vsi potrebujejo
Res prihajajo novi stari časi, ko posameznik ne pomeni nič, ker zdaj gre za večje stvari – za vladati. Zato ne razumem tistih, ki se zdaj naslajajo, ker je Jože P. Damijan že preteklost, ko je bil dva meseca edina prihodnost. In ker ve, kam pes taco moli, je rekel samo to, da pozdravlja Karla Velikega, ki je dober kader. O tem, kakšen kader je Karel, so seveda deljena mnenja celo v KUL oz. ljubkovalno v Burek koaliciji. Kot slišim, ga nihče tam ne mara, a ga vsi potrebujejo. A to je politika, ki je sicer za današnje čase malo čudaška, a ker je Desus preteklost, KUL pa še ni prihodnost, je seveda popolnoma normalno, da postane predsednik vlade človek z najmanj poslanci, ki ni bil izvoljen in ki je – to domobranci hudobno na veliko razglašajo – na vseh dosedanjih volitvah skupaj dobil dvakrat manj glasov kot Janez Janša samo na zadnjih volitvah. Kar seveda pomeni, da bo treba tudi volilno telo disciplinirati, za kar bi lahko uporabili Levico, ki obvladuje prijeme odlične represije. Od vrat do vrat z Miho Kordišem likvidatorjem.
Obetajo se nam torej novi stari časi. Karla Velikega kvalificira več stvari. Recimo to, da je diplomiral pri Rajku Pirnatu, kar ga pravno uvršča med naturščike – dobite, kar plačate in želite; da je imel že več ministrskih funkcij, pa se mu je zaradi kdo ve katerih barab iz ozadja vedno vse sfižilo. Odličniško je bil sposoben na sodišču ovreči kakršenkoli sum s sebe ob aferi patrija, čeprav je bil edini, ki je to pogodbo podpisal. Najdlje je bil minister za zunanje zadeve kar v treh vladah, ko je utrdil vlak Ljubljana-Moskva in so nekateri celo natolcevali, da je ruski vohun v slovenski vladi. Pa ni bil, bil pa je kdove čigav človek v vladi, ko je pomagal k temu, da so Hrvati pred Slovenci izvedeli, kaj se pri arbitraži pripravlja. Karel Veliki Trinog ima torej velike zasluge, da Hrvati arbitraže ne priznajo, ker tudi nam ni všeč.
Primimo se za pištole, da se tole uresniči.
Vinko Vasle