[Pisma – od zmage do zmage] Mussolini in Kardelj na evropskem parketu

Vinko Vasle

Pred 76 leti je bil poražen Mussolinijev fašizem, pri čemer se ne bom spuščal v razpravo o tem, koliko je k temu prispevalo partizansko bojevanje. Tako rekoč nič ali malo. Zagotovo vem le to, da so k ohranjanju slovenskega jezika in kulture na fašistično okupiranem ozemlju Slovenije največ prispevali zavedni duhovniki. Ti so do današnjega dne slovenski jezik in kulturo ohranili tudi v tistem delu naše bivše dežele (Trst je naš), ki so ga titoisti v boju z mednarodno močnim imperialističnim nasprotnikom zapravili čez noč. To je t. i. cona A.

V petdesetih dneh, kolikor so partizajnerji zasedali Trst, pa so opravili veliko čistko med italijanskim in tudi slovenskim prebivalstvom. In to je znano kot operacija fojbe. V fojbah so vsi nedolžni, ker jim nihče v skladu z mednarodnimi pravili ni sodil. Enako velja za vse, ki so tako končali v Hudi jami ali Kočevskem Rogu. In naj levičarji ob tem spoznanju še enkrat doživijo histerični napad, ker njim tudi zdaj ni jasno, da človeka ne moreš brez sojenja in dokazov obsoditi na smrt. V resnici pa je zanje to zelo priročno, če do česa pride – kaj bi se mučili s sodišči, tožilci in odvetniki. To stane pa še traja, sovraga pa je treba potolči takoj in zdajci.

Ko sem že pri duhovnikih: ti isti primorski zavedni možje so bili kasneje ustrezno poplačani v skladu z ločitvijo cerkve in vere od države in so bili deležni blagodati udbovskega proticerkvenega zaupnika, to je Zdenka Roterja, ki se je pri obravnavi duhovnikov zelo izkazal; menda jih je med zasliševanji celo jahal kot “svinje klerikalne”, je izpričal eden od Pričevalcev Jožeta Možine, zaradi katerega sta Tit Turnšek in zezebe prek roba histerije in ni mogoče zagotoviti, da ne bodo šli nazaj v gozdove. Roter je bil kasneje za to svoje delo bogato nagrajen – lahko je doktoriral in postal je leva in desna roka človeka, ki mu samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. Govorim seveda o znanem malem hudobnem starcu, do dandanašnjega šefu udbomafije. O Milanu Kučanu.

Da ne zaidem povsem tja, kjer se začne in konča zezebe lažniva zgodovina, naj se vrnem v sedanjost. Če je fašizem padel z Mussolinijevo usmrtitvijo pred 76 leti, smo pred dnevi dočakali tragikomično reprizo spopada med fašizmom in komunizmom. Igor Šoltes, vnuk Edvarda Kardelja, človeka, ki je zelo odgovoren za že omenjene fojbe in izgubo slovenskega ozemlja, ki je zdaj italijansko – je zaradi butastih besed o italijanski Istri in Dalmaciji napadel predsednika EU-parlamenta Antonia Tajanija, z zgovornimi gestami pa je njegov govor pospremila Alessandra, še ena vnukinja še enega diktatorja Mussolinija. Ko se fašizem in komunizem v Evropskem parlamentu spopadeta v 21. stoletju, je to še najbolj podobno črni komediji, ki je Boris Kobal ne bo nikoli napisal, ker bi jo pač moral prepisati. Tako sta se na javni sceni simbolično spopadla vnuka dveh zločincev – eden kot antifašist in ena kot antikomunistka. A odmev z gora pravi: nacisti, fašisti, komunisti – isti … isti … isti.

Doma je bilo seveda ustrezno histerično, ker Milan Kučan, udbomafija in levičarska falanga seveda ne zmorejo niti minute brez notranjega in zunanjega sovražnika. Zato fašisti niso samo izven dežele, ampak so tudi v Sloveniji sami. In če vsi ti resno mislijo, kako so ogroženi Istra, Dalmacija in cona B, potem je edini pravi odgovor oborožen odpor. A kljub temu, da sem komunistom iz ukradene vile to nekajkrat predlagal, se niso odzvali in še do danes Italiji niso napovedali vojne. Sklepam, da so pač mali ideološki postranci oziroma – da bo politično korektno in ne v duhu sovražnega govora – pokakani so kot dojenčki. Njihova vojna s papirji oziroma z nekimi protestnimi deklaracijami je pa itak brez veze. Nihče v EU jih resno ne jemlje in tudi Tajani ne bo odletel, pri čemer je zabavno vprašanje, zakaj ima slovenska vladajoča politika takšen monsumski ugled v Evropi in širše.

Vpogled v tisto peticijo pokaže nekaj zanimivosti: podpisal jo je šef udbomafije Milan Kučan, podpisal jo je nosilec torbice Vide Tomšič Danilo Tuerk, podpisal jo je udbovec Stipe Mesić, iz deponije LDS jo je podpisal Jožef Školč (ne se matrat, če ne veste, kdo je to), podpisal jo je smrt fašizmu in prašičem veterinar Dejan Židan in podpisali so jo še nekateri menda slovenski intelektualci – to v teh levih peticijah vedno piše, ker kam pa pridemo, da peticijo podpiše gmajn folk.

V glavnem, vojne ni, jaz grem pa dokončat en roman o junaškem pobijanju med NOB in revolucijo. Resno.

Vinko Vasle