Zgodovina res zna biti prasica! 74 let po drugi svetovni vojni šele sedaj – sicer bolj amatersko, na ravni spominov alchajmerce – odkriva veličastne dogodke iz naše partizanske epopeje. Ker smo doslej imeli zgolj Dražgoše in Osankarico kot dogodka, ki sta Hitlerja v berlinskem bunkerju prisilila v samomor, so naši ljubkovalno imenovani zezebejevci (ZZB) odkrili še Menino planino.
Tudi v zvezi s tem veličastjem se krešejo mnenja. Eni pravijo, da je bilo tistega 15. marca dva metra snega, drugi pravijo, da je zaradi dramaturgije treba govoriti o treh metrih, domobranci pa trdijo, da snega sploh ni bilo, ker je prišla zgodnja pomlad. Barabe. Amatersko zgodovinopisje enega preživelega pravi, da se je marca 1945 na to planino umaknilo 500 partizanov, obkolilo pa jih je 12 tisoč vojakov SS divizije. Se pravi Hitlerjeva elitna vojska. Po krvavi bitki se je vsem partizanom iz obroča uspelo rešiti. Raje ne pomislim, kaj se je zgodilo z esesovci in kako so končali. Mesarija.
Glede na razmerje sil in sploh bi ZZB morala dogodek že zdavnaj prijaviti Vatikanu, da beatificira vsaj Franca Severja Franto, ki je ta čudež osebno doživel in ima svetniške zasluge zanj. Težava pa je, ker čudež temelji zgolj na rekla-kazala, ker noben naš eminentni zgodovinar o tem dogodku skoraj 70 let ni nič vedel. Mednje sodita tudi Božo Repe in Jože Pirjevec alias Pierazzi, kar je po moje malo neodgovorno. Že itak zezebe nima ne vem kakšnih veličastij in se iz razumljivih razlogov zateka k pravljičarstvu tipa kosovska bitka, potem pa še tistega, kar se ni zgodilo, ne znajo spraviti v promet. Ne morejo slaviti edine konkretne usodne bitke v stilu Tita Turnška “še premalo smo jih pobili”, ker je to bilo po vojni, ne med njo. Pa tudi Grčarice in Turjak ne štejeta najbolj med vrednote zezebe, ker so se tam vsi domobranci predali, pa so bili kljub temu likvidirani ob pomoči topništva italijanskih fašistov. In na to naj se danes spomnita Levica in koalicija, ko tulita proti fašistom in grozita Italiji z vojno. Če ne bi bilo fašistov, bi Dolenjci danes govorili srbsko, če ne bi bilo Rusov, ki so osvobodili Prekmurje, pa tam ne bi bilo Panvite, Dejana Židana in Milana Kučana. Ali kot je nekdo zapisal na socialnem omrežju: če ne bi bilo Menine planine, danes ne bi imeli ne elektrike in ne vode. To sovpada z ugotovitvijo, da če ne bi imeli množičnega morilca Tita, ne bi imeli samostojne države Slovenije. Oprosti Kučan.
Miti in legende v stilu Slavko in Mirko so nujni za vsako komunistično oblast, ki se hoče ohraniti. To ne more biti samo bitka za naše javne šole, proti zasebni lastnini, sovražniku države in revolucije – mi potrebujemo tudi proslave, med katerimi recimo izstopa Pod rdečo zvezdo one nesrečne pesnice Svetlane Makarovič, ki jo je v življenju preganjala Katoliška cerkev, preganjali in grdo delali z njo pa so tudi vaščani nekaterih krajev, kamor se je nasilno vselila. Ima pač ženska močan značaj, je hudobna in maščevalna, ker je pač naš svet takšen. Njeno edino veselje proti koncu življenja je samo še rdeča zvezda in naj jo ima. Domobranci bi rekli – naj si jo vtakne v rit, v skladu s tisto njeno, da naj si žalujoče domobranke in ostali žalujoči, ki ne vedo, kje so grobovi njihovih dragih (in nimajo kje prižgati sveč), sveče vtaknejo seveda tudi v rit.
Zato razumem ogorčenje neznane komunistke Jasmine Držanič, ki je slavo pridobila ne na NLB, kjer je delala, ampak na Twitterju, kamor dopisuje. Mirno je etično zapisala, da takšne dogodke, kot je Menina, omalovažujejo “vnuki smrdljive drhali”. Pojasnjujem: vnuki tistih, ki so jih premalo pobili.
A dilema vedno je in bo, ker zgodovina nima konca: kako so nas zezebejevci osvobodili, če so vse bitke izgubili?! Ni dvoma, da bo vsaj Pierazzi našel ustrezen odgovor na to. To je nujno.
Vinko Vasle