Pisma podpore in upora (6) – Šarec moj mu osle kaže

Vinko Vasle (Foto: osebni arhiv)

Slovenija je posebna država. Vzemimo za primer samo Mira Cerarja – ki je ustavno-pravni unikum. On zna neustavno razglasiti za ustavno, nedemokratično za demokracijo in zanič vlado za presežek slovenske vladajoče pameti. Izven vsake kategorije posebnežev  je na drugi strani Franc Trček, kjer nikomur ni jasno, kaj hoče, ampak on pri tem kar vztraja. Kam umestiti Janka Vebra, je sila težavno, ker bi hitro lahko šlo za politično nekorektnost, ali pa za žaljivo obdolžitev. Naj omenim še ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, ki pa že sodi v mejno območje znanstveno fantastične medicine na oblasti. In še več je takšnih, ki jih normalnost uvršča nekam drugam.

Popolnoma specialni primerek pa je Marjan Šarec. On na primer stoji za programom svoje liste, čeprav ga ne pozna. Vedno se lahko nasloni na nekaj, česar ni. Šarec nima političnega programa, ker je dovolj njegov obraz. V tem smislu je zelo podoben Drtiyu, se pravi Janezu Drnovšku, ki je najprej zmagal kot predsednik predsedstva SFRJ, potem pa še kot desetletni predsednik vlade Slovenije in predsednik države. V vsem tem obdobju je izrekel približno deset stavkov in vsi so govorili, da to mora biti pa že en pameten človek, ker je tako molčeč.

Tudi o Šarcu se je ob zadnjih predsedniških volitvah namigovalo, da sicer ni najbolj jasno, od kod prihaja in čigav je, ampak glede na to, da je njegov politični kredo zasnovan na štirih besedah in petih stavkih, ki jih do onemoglosti reciklira, bi bilo tvegano reči, da je butec. V politiki je pač tako, da butcev ni, kar za volilni del ni mogoče trditi. In tako je Marjan Šarec skorajda nabrisal Boruta Pahorja, kar bi bila velika zadrega v predsedniški palači, ker – roko na srce – Šarec ne more biti lepši od Pahorja. Se pa Šarec zelo razlikuje od Pahorja. Pahor svojo Pečarjevo povsod razkazuje, čeprav ne živita skupaj, Šarec pa svojo, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, skriva, tako da so med predsedniško kampanjo namigovali, da je Šarec mali kamniški Fritzl, ki ima revico z otroci vred zaprto v kakšni kleti. Na volitve jo je pa spustil.

Od lika pri Hribarju do gasilskih veselic
Seveda bo kdo rekel, da so to zasebne zadeve človeka Marjana Šarca in Pahorja, a ni tako. Politik sicer lahko kaj skriva, ne sme pa znoreti, ko mu kaj odkrijejo. Šarcu so tako našli, da se je več kot deset let v neki drugi vlogi v glavnem norčeval iz žensk in kar je patološko zanimivo – ko pogledaš te posnetke, se mu najbolj režijo in mu ploskajo ženske. In te so ga tudi množično volile. Ker je revček posvojen, pa še smešen je. Antifeministična patologija. Marjan Šarec je tako začel unovčevati vse tisto, kar je leta dolgo nabiral na Radiu Ga-ga pri komunistu Sašu Hribarju in ko so mu vsi liki, ki jih je imitiral, umrli, je prešaltal na gasilske veselice.

Ko ga kdo kaj vpraša o njegovem političnem program, ki ga sicer ni, v glavnem pove, da se je izučil za mizarja, da je gasilec, da hodi v cerkev da je tudi igralec. Na tak način je iz nič v resnici naredil svoj osebni politični kredo: pooblal, skup zlepil in na novo polakiral bo to slovensko deželo, ki so jo stari obrazi zafurali; pogasil bo požare nezadovoljstva in domobranstva, sveta katoliška mu bo v oporo, ker je zanjo dovolj, da vsako nedeljo sedi v prvi vrsti; in odigral bo svojo življenjsko vlogo ne glede na to, kaj se bo z državo zgodilo.

Udbovskih metod ga bo učil Zdenko Roter
Če pa natančno premislimo, je Marjan Šarec kombinacija Tita Turnška, Violete Tomić, Mira Cerarja in Serpentinška. Od Turnška si je sposodil njegovo militantno zveza-borčevsko govorico. Od Violete Tomić je pobral agresivni ateizem, od Mira Cerarja hojo v cerkev in branje beril, od Serpentinška pa generalno gledano to, da se iz volivcev da neizmerno norčevati. Včasih je vse to delal Zmago Jelinčič, le da v cerkev ni hodil skozi vrata.

Šarec seveda noče objaviti števila članov svoje stranke, ker ni neumen. Če je treba, bo zmagal z desetimi. Javno tudi niso znani njegovi botri, ker stricev iz ozadja nima, kot je malodane prisegel na Katekizem in je potem šel k spovedi. Ima pa ustrezno nadstavbo. Sem sodi njegov kamniški sosed Niko Toš, človek, ki je že v socializmu delal javno mnenje. Šarcu je blizu tudi Zdenko Roter, za katerega se ve, da zna uporabiti udbovske metode kadrovanja tudi v  času, ko smo mislili, da to ni mogoče. Pa je.

In ne zdaj vprašati, kako to, da je lista Šarec prva na lestvici in od kod mu denar za to. Šarec je v resnici kot lik iz slabega porno filma šefa Udbe Milana Kučana, ki lahko nategne klerikalno levico.

Saj bi ga volil, a kaj, ko imam Slovenijo preveč rad.

Vinko Vasle