Pred nami se je odprl “remake”, nova priredba, verzija ameriškega vesterna, ki je že onkraj velike luže doživel ponovitve z novimi igralci, pri nas pa z nastopom 7 akademikov, varuhov človekovih pravic. Medtem ko v originalni ameriški kavbojki izkoriščani in ustrahovani vaščani sami poiščejo in najamejo sedem pogumnih revolverašev, da bi jih odrešili pred številčno premočno bando, pa se v naši verziji ponovno prebudi naših 7 veličastnih, a sila prestrašenih akademikov; njih je preprosto grozno do grozovito strah za usodo slovenskega ljudstva, ki niti ne sluti, kaj šele, da bi vedelo, da ga že dobro leto in pol ogroža slovenska vlada.
Teh naših 7 veličastnih dušebrižnikov, akademikov s prvopodpisanim predsednikom komisije za človekove pravice SAZU dr. Tinetom Hribarjem ter podpredsednico te komisije dr. Renato Salecel, se je v odprtem pismu obrnilo poslancem DZ, češ, da “vladno vodenje države in obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti.” Teh naših veličastnih 7 akademikov in njih pobudo je 3. novembra pri priči objavila nacionalna rtv hiša, toda naslednji dan, to je 4. 11. radio te informacije ni ponovil niti v Prvi in ne v Drugi jutranji kroniki, kakor svoja poročila imenujejo, niti v nobenih drugih poročilih, kar je presenetljivo. Nacionalna tv na veliki zvon, nacionalni radio pa tiho, kot r.., natančen poslušalec bi dejal preprosto, da tu nekaj ne štima.
Hribar in ostali niso nikoli obsodili divjega lastninjenja s strani rdečih direktorjev
Kot nepristranski opazovalec dogajanja, a vendar dosti angažiran državljan, ki mu je mar, kaj se dogaja v naši deželi, pa ugotavljam, da je nekatere ljudi, tudi akademike, nenadoma neizmerno strah za to našo ljubo Slovenijo. Pa vendar Hribar pred 30 leti ni bil otroče v vrtcu, ampak najmanj petdesetletnik, ko mi je Delo objavilo zapis z naslovom Obtožujem… stranke slovenske skupščine, ljudi sedanje vlade, člane predsedstva, sodstvo, policijo, GZ, da niso nič naredili zoper divje lastninjenje družbene lastnine. (Delo, 10.12.1992).
Nič niso storili ne tedaj in nikoli kasneje in družbena lastnina se je v levjem deležu znašla v goltancih, v žepih rdečih direktorskih povzpetnikov. In če pravosodje takrat ni igralo drugačne vloge, kot varovanje interesov starih nedotakljivih nomenklatur, je danes še povsem isto, saj ugotavlja, da se vlada zoperstavlja epidemiji z odloki in ne z zakoni. In namesto, da bi ustavno ali vrhovno sodišče pomagalo pri epidemiji, letijo še od tam polena in tudi to pismo 7 veličastnih prestrašenih akademikov ima povsem enak učinek, kot očitki, da vlada izkorišča epidemijo za svoje koristi. In to pismo pošljejo poslancem v času, ko dežela drsi v najhujšo zdravstveno krizo. Kdo je tu nor ?
Jožef Praprotnik