Pobuda za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja

Janez Remškar je v svoji kolumni v časopisu Dnevnik razkril pravo naravo dr. Erika Breclja. (foto: STA)

V Sobotni prilogi Dela 2. marca 2019 je bila v rubriki Prejeli smo, med drugimi pismi, objavljena tudi pobuda pod navedenim naslovom. Podpisanih je več kot sto poznanih Slovenk in Slovencev. Avtorji pobude in podpisniki se sklicujejo na merjenja javnega mnenja, ki naj bi bilo vse bolj naklonjeno pomoči za dokončanje življenja. Do sedaj je bilo to področje po njihovem mnenju zanemarjeno v javnem življenju. Pobudniki se zavzemajo za strpno, odkrito, strokovno in politično neobremenjeno javno razpravo, ki naj bi privedla do pravne ureditve pomoči pri dokončanju življenja. Menijo, da je dobra pravna ureditev pomoči pri končanju življenja ustreznejša od sedanje prepovedi takšne pomoči, saj naj bi bila  skladnejša z idealom varstva človekovega dostojanstva. Torej avtorji pobude so že jasno opredeljeni, kaj naj bi bil “pravi” zaključek javne razprave.

Tudi sam si želim odprte, strpne razprave o vprašanju, ki je eno najstarejših v medicinski etiki. Osebno ne dvomim v iskrenost avtorjev in podpisnikov pobude. Upam pa si zapisati, da niti avtorji niti podpisniki nimajo večjih, sploh pa ne neprekinjenih izkušenj pri obravnavi težko, terminalno bolnih, umirajočih bolnikov, čeprav je med njimi tudi nekaj zdravnikov, celo zdravnik internist – intenzivist in onkolog – radioterapevt.

Teoretiziranje o problemih umirajočih, trpečih z razdalje je nekaj povsem drugega kot stalno vsakodnevno spremljanje umirajočega ob njegovi postelji. Razen zdravnikov na paliativnem oddelku, ki je po mojem vedenju v Sloveniji en sam, in sicer na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, in v bolnišnici Jesenice, v bolnišnicah ni zdravnikov, ki bi poznali to področje, stiske bolnikov, in osebja, ki bi se želeli s tem ukvarjati. Poznano je, da je težko dobiti zdravnika v bolnišnici, ki bi se ukvarjal z oskrbo umirajočih, čeprav je to danes obsežna, pomembna veda, znanost. Večina nas, zdravnikov, beži od postelje težko bolnega oziroma umirajočega bolnika. Praviloma je vizita, razen na paliativnem oddelku, ob postelji umirajočega hitra, površna.

Upam si zapisati, da smo zdravniki mnogokrat zelo nedojemljivi za bolečino, trpljenje bolnika. In to ni niti čudno, če se le spomnim na način selekcije zdravnic in zdravnikov v zadnjih letih. Izbira je zasnovana le na rezultatih, povezanih z naravoslovjem, torej številkah o uspešnosti, pri čemer je humanistični del preizkušnje kandidata za vstop na medicinsko fakulteto povsem zanemarjen! Nedopustno! O empatiji, čustvovanju, razumevanju bolnikovih težav se ničesar ne naučimo niti med študijem. Smrt je za zdravnika pogosto poraz in ne želi biti poleg! Nič drugače ni pri laikih. Večina nas se izogiba smrti na lastnem pragu. Konec življenja odrivamo, kot da to ni del življenja. Terminalno bolnega, trpečega bolnika zelo radi odložimo v bolnišnico, čeprav vemo, da ga tam, ob pomanjkanju kadra, nihče ne bo držal za roko, se z njim pogovarjal, ne glede na to, koliko še razume. Glede na predhodno navedeno je tudi vprašanje ustreznosti ukrepanja ob različnih oblika trpljenja.

Ob vsem navedenem razumem, da so pobudo podpisali laiki, kajti vse preveč je primerov, ki govore, da medicina in nega ne naredita tistega, kar bi lahko oziroma bi morali narediti ob postelji umirajočega oziroma hudo trpečega bolnika. Veliko k javnemu mnenju prispeva tudi dejstvo, da moja država že vsaj desetletje ni sposobna ob izrazitem staranju zakonsko urediti dolgotrajne nege in oskrbe.  Za to je vsekakor odgovorna politika. Istočasno se bojim, da se bo tako želena strpna razprava, ki si jo sicer žele podpisniki (ki pa že povedo, kaj je za njih prav), kaj hitro sprevrgla v politično obračunavanje med t. i. “naprednimi” in t. i. “konservativnimi”. To bo velika napaka, ki si je na tem področju ne smemo dovoliti. Sam sem delal kot internist na kliničnem oddelku, dlje časa v intenzivi, delal sem bronhoskopije. Tako sem se redno srečeval z bolniki z rakom, za nekatere sem vedel, da nimajo rešitve. Kot zdravnik na intenzivnem oddelku sem se srečeval z nenadno smrtjo, s počasnim, mirnim umiranjem ter hudim trpljenjem pri umiranju. Za vsakega bolnika smo v timu zdravnikov in v soglasju s svojci našli pravo rešitev.

Ob tem moram omeniti Hipokrata. Človeka je ob bližajoči se smrti strah, ob neznosnem trpljenju je prizadeto njegovo dostojanstvo. Ob tem Hipokrat zahteva sočutno, podporno ravnanje, in ne pomoči pri samomoru. Oblik te pomoči imamo danes zdravniki nešteto in upam si zapisati, da jih ne uporabljamo v zadostni meri! V zdravstvu imamo dovolj znanja in načinov, da preprečimo trpljenje, potrebujemo le mnogo več empatije! Žal pa medicina postaja vse bolj brezosebna in “stehnizirana”.

Ob tem je znano, da je evtanazija na Nizozemskem, ki je bila sprva namenjena le izjemnim, najtežjim primerom bolnikov in se sedaj širi, povzročila zastoj pri razvoju paliativnih oddelkov in  hospicov.  Slednjih pri nas še niti razvili nismo. Nimamo urejene niti dolgotrajne nege in oskrbe in kljub temu se že pogovarjamo o evtanaziji. Pri legalizaciji evtanazije se bomo srečali s številnimi nevarnimi zankami; od finančnih do človeških pri eventualnih izvajalcih evtanazije, nemogočega natančnega nadzora itd. Ob zapisanem menim, da smo v zdravstvu zavezani skrbeti za vsakega še živečega in predvsem trpečega bolnika ter pri tem uporabiti vse možnosti, ki jih imamo danes. Dejstvo je, da tega ne naredimo dovolj! In ne nazadnje: pravica nekoga, da samostojno odloča o svoji smrti, vključuje tudi pravico drugega, ob evtanaziji, tistega, ki naj to naredi. Če zaključim: ob pozornem spremljanju umirajočega ali težkega bolnika, ob empatiji do trpečega, evtanazija ni potrebna.

Prim. Janez Remškar, dr. med.