Poslanski pavšal in režimski mediji

Datum:

O poslanskih plačah in njihovih drugih prejemkih je bilo že veliko napisanega. Toda tokrat ne nameravam pisati o tem. Bom pa pisal o tako imenovanem mesečnem pavšalu, ki ga poslanci prejemajo na podlagi 29. člena zakona o poslancih. Zakon suhoparno pravi takole: “Poslanec ima pravico do mesečnega pavšalnega zneska za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti.” Kolikšen je ta znesek in čemu natančno je namenjen, zakon seveda ne govori. O tem govori poseben sklep državnega zbora, ki pa pravi, da je višina pavšala odvisna od oddaljenosti od Ljubljane in se giblje med 500 in 800 evri mesečno. Bližje Ljubljani stanuješ, manj dobiš, in obratno, dlje od Ljubljane stanuješ, več dobiš. To je samo po sebi povsem nelogično, kot da bi se vsi poslanci iz Ljubljane vozili v svoja okolja, kar pa seveda ni res, saj z volivci vsi delajo v okoljih, kjer so doma in kjer so praviloma tudi izvoljeni.

Še bolj nejasna pa je situacija okoli tega, čemu je ta denar namenjen. Sklep pravi, da poslanec lahko ta denar porabi za:

  • obiske v volilni enoti;
  • uporabo prostorov izven prostorov poslanske pisarne;
  • obveščanje o aktivnostih v volilni enoti (srečanja s krajani – obvestila o sestankih, lepaki, obveščanje preko medijev i. p.);
  • reprezentanco ob organiziranju sej in razgovorov v volilni enoti;
  • prevozne stroški v okviru obiskov v volilni enoti in do volilne enote;
  • pripravo in distribucijo gradiv;
  • predstavitve v medijih ali na drug krajevno določen način;
  • prenočevanje;
  • dnevnice;
  • druge aktivnosti, povezane z opravljanjem funkcije poslanca v volilni enoti.

Pa smo tam. Moja policijska natančnost mi je na začetku prvega poslanskega mandata narekovala, da si tekom leta natančno beležim vse stroške, kam sem denar dejansko dal. Ne nazadnje je v mojem primeru šlo za 8.400 evrov letno. Konec vsakega januarja mora namreč vsak poslanec poročati državnemu zboru, kam je ta denar dal. Podatki pa so na razpolago seveda tudi novinarjem. Moje prvo poročilo za celo leto 2009 sem tako oddal januarja 2010. Precej dolgo je bilo. V njem sem natančno po alinejah navedel vse stroške, ki sem jih imel. Med drugim sem navedel, da sem v dobrodelne namene dal, mislim da več kot 2.000 evrov, komu in koliko, sem seveda tudi navedel. Sem pa navedel tudi podatek, da sem po 21 evrov mesečno (na letni ravni 252 evrov) nakazoval tudi Slovenski Karitas za program “Botrstvo”, točneje, preko tega programa sem financiral šolanje enega revnega otroka v Malawiju, kjer sta  delovala dva slovenska patra. Nadalje sem navedel, da sem za potrebe krajanov Svete Eme v Občini Podčetrtek kupil razpelo – križ v vrednosti okoli 350 evrov. Prav tako sem navedel, da sem eni dijakinji iz mojega volilnega okolja mesečno plačeval štipendijo v višini 100 evrov (letno torej 1.200 evrov).

Pa se je usulo po meni. Mislim, da je začel Žurnal, nadaljevali pa so mnogi drugi režimski mediji, češ da sem nenamensko porabljal ta denar. Seveda je režimske novinarje najbolj zmotilo financiranje Karitasa. Tudi nakup razpela – križa so na veliko problematizirali, čeprav je jasno, da je bil namenjen mojim volivcem – krajanom Svete Eme v Občini Podčetrtek.

Starejši poslanci pa so se takrat kar malo norčevali iz mene, češ lahko bi pogledal, kako o porabi tega denarja poročajo drugi in ne bi imel nobenih težav. To sem tudi storil in ugotovil, da večina poslancev poroča v treh alinejah, v katerih naštejejo, kolikokrat so bili v poslanski pisarni, koliko dogodkov v volilnem okraju in izven njega so se udeležili in še kakšno malenkost. Vsega tega seveda ne preverja nihče, saj preverjanje v praksi tudi ni mogoče.

Uganili ste. Še osem januarjev in ob zaključku poslanskega mandata sem poročal o porabi mesečnega poslanskega pavšala. Vsa moja poročila so bila skopa, napisana v največ treh alinejah, tako kot poročila večine drugih poslancev. Ob nobeno moje poročilo se ni obregnil noben režimski novinar in vse je bilo v najlepšem redu.

Sem pa določene podatke pri poročanju državnemu zboru preprosto izpustil. Nisem poročal o tem, da sem osem let plačeval štipendijo eni dijakinji v vrednosti 1.200 evrov letno (v osmih in pol letih torej 10.200 evrov), nisem poročal o tem, da sem  na letni ravni humanitarno razdelil po vsaj 1.500 evrov (v osmih in pol letih torej najmanj 12.600 evrov), nisem poročal o tem, da sem Karitasu daroval še okoli 1.250 evrov, nisem poročal o tem, da sem krajanom finančno pomagal pri zbiranju denarja za nabavo ali obnovo še kakšnega razpela – križa, niti nisem poročal o tem, da sem finančno pomagal številnim civilnim in humanitarnim združenjem v moji volilni enoti, kot tudi ne o tem, da sem neposredno finančno pomagal ljudem, ki so jih doletele hude osebne nesreče in so postali invalidi.

In zakaj sem to počel? Da sem imel mir pred režimskimi novinarji. V nobenem primeru pa omenjenih sredstev seveda nisem porabil v nasprotju z zakonom in s sklepom državnega zbora.

dr. Vinko Gorenak

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...