O poslanskih plačah in njihovih drugih prejemkih je bilo že veliko napisanega. Toda tokrat ne nameravam pisati o tem. Bom pa pisal o tako imenovanem mesečnem pavšalu, ki ga poslanci prejemajo na podlagi 29. člena zakona o poslancih. Zakon suhoparno pravi takole: “Poslanec ima pravico do mesečnega pavšalnega zneska za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti.” Kolikšen je ta znesek in čemu natančno je namenjen, zakon seveda ne govori. O tem govori poseben sklep državnega zbora, ki pa pravi, da je višina pavšala odvisna od oddaljenosti od Ljubljane in se giblje med 500 in 800 evri mesečno. Bližje Ljubljani stanuješ, manj dobiš, in obratno, dlje od Ljubljane stanuješ, več dobiš. To je samo po sebi povsem nelogično, kot da bi se vsi poslanci iz Ljubljane vozili v svoja okolja, kar pa seveda ni res, saj z volivci vsi delajo v okoljih, kjer so doma in kjer so praviloma tudi izvoljeni.
Še bolj nejasna pa je situacija okoli tega, čemu je ta denar namenjen. Sklep pravi, da poslanec lahko ta denar porabi za:
- obiske v volilni enoti;
- uporabo prostorov izven prostorov poslanske pisarne;
- obveščanje o aktivnostih v volilni enoti (srečanja s krajani – obvestila o sestankih, lepaki, obveščanje preko medijev i. p.);
- reprezentanco ob organiziranju sej in razgovorov v volilni enoti;
- prevozne stroški v okviru obiskov v volilni enoti in do volilne enote;
- pripravo in distribucijo gradiv;
- predstavitve v medijih ali na drug krajevno določen način;
- prenočevanje;
- dnevnice;
- druge aktivnosti, povezane z opravljanjem funkcije poslanca v volilni enoti.
Pa smo tam. Moja policijska natančnost mi je na začetku prvega poslanskega mandata narekovala, da si tekom leta natančno beležim vse stroške, kam sem denar dejansko dal. Ne nazadnje je v mojem primeru šlo za 8.400 evrov letno. Konec vsakega januarja mora namreč vsak poslanec poročati državnemu zboru, kam je ta denar dal. Podatki pa so na razpolago seveda tudi novinarjem. Moje prvo poročilo za celo leto 2009 sem tako oddal januarja 2010. Precej dolgo je bilo. V njem sem natančno po alinejah navedel vse stroške, ki sem jih imel. Med drugim sem navedel, da sem v dobrodelne namene dal, mislim da več kot 2.000 evrov, komu in koliko, sem seveda tudi navedel. Sem pa navedel tudi podatek, da sem po 21 evrov mesečno (na letni ravni 252 evrov) nakazoval tudi Slovenski Karitas za program “Botrstvo”, točneje, preko tega programa sem financiral šolanje enega revnega otroka v Malawiju, kjer sta delovala dva slovenska patra. Nadalje sem navedel, da sem za potrebe krajanov Svete Eme v Občini Podčetrtek kupil razpelo – križ v vrednosti okoli 350 evrov. Prav tako sem navedel, da sem eni dijakinji iz mojega volilnega okolja mesečno plačeval štipendijo v višini 100 evrov (letno torej 1.200 evrov).
Starejši poslanci pa so se takrat kar malo norčevali iz mene, češ lahko bi pogledal, kako o porabi tega denarja poročajo drugi in ne bi imel nobenih težav. To sem tudi storil in ugotovil, da večina poslancev poroča v treh alinejah, v katerih naštejejo, kolikokrat so bili v poslanski pisarni, koliko dogodkov v volilnem okraju in izven njega so se udeležili in še kakšno malenkost. Vsega tega seveda ne preverja nihče, saj preverjanje v praksi tudi ni mogoče.
Uganili ste. Še osem januarjev in ob zaključku poslanskega mandata sem poročal o porabi mesečnega poslanskega pavšala. Vsa moja poročila so bila skopa, napisana v največ treh alinejah, tako kot poročila večine drugih poslancev. Ob nobeno moje poročilo se ni obregnil noben režimski novinar in vse je bilo v najlepšem redu.
In zakaj sem to počel? Da sem imel mir pred režimskimi novinarji. V nobenem primeru pa omenjenih sredstev seveda nisem porabil v nasprotju z zakonom in s sklepom državnega zbora.
dr. Vinko Gorenak