Pot v Caracas

Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv)

Ne, ni ga več. Na Emonski cesti 8 v Ljubljani ni več veleposlaništva Bolivarske republike Venezuele. Partidu Socialista Unido de Venezuela je zmanjkalo denarja. Ne samo, da že nekaj let primanjkuje WC-papirja, da so ljudje lačni, da v Caracasu v vodovodnem omrežju ni vode in so tisti, ki si to lahko privoščijo, prisiljeni sredi velemesta vrtati globinske vodnjake, venezuelski socialisti krčijo še diplomatsko mrežo. Za Slovenijo je od letošnje pomladi pristojno njihovo dunajsko poslaništvo. Z zaprtjem tukajšnjega predstavništva so svojim slovenskim tovarišem prizadeli veliko bolečino, in to ravno v času, ko se ti nameravajo odpraviti po njihovi poti. Ne delam si utvar, da bi tudi na podlagi izkušenj Venezuele naši trčeni mesečniki spoznali pravilnost uvida Margaret Thatcher, da je težava socializma, da slej ko prej zmanjka tujega denarja. Ne, ti za kolaps Chavez-Madurovega modela socializma krivijo vmešavanje imperialističnih sil in prevelik delež ostankov tržnega gospodarstva. Skratka, Venezuela naj bi kot država propadla, ker ni bila dovolj socialistična.

Levičarji za polom socializma vedno krivijo druge. Če se dejstva ne skladajo z njihovimi teoretskimi naziranji, toliko slabše za dejstva. Če socializem ne deluje, ne deluje zato, ker ni pravi socializem oziroma socialisti niso dovolj pravoverni. Tako Slavoj Žižek neuspeh socialističnega eksperimenta pripisuje temu, da komunisti niso bili dovolj nasilni. Arhipelag Gulag, lubjanke, hladomori, hude jame, polja smrti in 100 milijonov žrtev socializma niso bili dovolj. Za Žižka so bili stalinisti, maoisti in celo Rdeči Kmeri revolucionarni diletanti, ki so nasilje pojmovali instrumentalno, kot sredstvo za vzpostavitev socializma. Ne, nasilje naj bi imelo odrešitveno vrednost, kot simbolni odraz regenerativnega moralnega upora proti kapitalistični ureditvi. V žižkovski eshatologiji cilj revolucionarnega nasilja ni vzpostavitev božjega kraljestva na zemlji, ampak vzpostavitev nove oblike kolektivnega življenja, karkoli naj bi to že bilo. Vse v maniri Edvarda Kardelja in njegovih zamisli o socialističnem zdravljenju že zdavnaj poginule krave.

Socializem je protinaraven sistem, domislek bolnega uma, ki nikdar ni deloval, nikjer ne deluje in ob soočenju z realnostjo tudi ne more delovati. Kot je cinično ugotavljal Winston Churchill, bi lahko deloval le na dveh mestih, v nebesih, kjer ga ne potrebujejo, in v peklu, kjer ga že imajo. Socializem trpi za v celoti zgrešeno socialno ontologijo. Predpostavlja, da smo ljudje angelska bitja, ki namesto za svojo blaginjo skrbimo za blaginjo soljudi. A med nami je malo svetnikov, še manj angelov. Večina nas je grdih, umazanih in zlih. Zato potrebujemo robusten sistem, kot je tržni, ki je sposoben zasebne grehe, če uporabim sintagmo svojega soimenjaka Bernarda Mandevilla iz Basni o čebelah, pretvoriti v javno dobro. Tržni sistem optimalno deluje brez zanašanja na dobrohotnost ljudi, zadostna motivacija je samointeres. Ali kot je pred dvema stoletjema v Bogastvu narodov ugotavljal Adam Smith: “Obeda si ne obetamo zaradi mesarjeve, pivovarjeve ali pekove dobrohotnosti, marveč zato, ker se trudijo za svoj prid. Ne nagovarjamo njihove človečnosti, marveč sebičnost, in nikoli jim ne govorimo o svojih potrebah, marveč o njihovih koristih.” Uresničevanje samointeresa podjetnikov, profitnega motiva, ima v tržni družbi nenameravane posledice. Z njegovo pomočjo posredno zadovoljujejo potrebe potrošnikov, izplačujejo plače zaposlenim in z davki vzdržujejo državo. Podjetniki potemtakem niso izkoriščevalci, kot jim očita Marxova teorija eksploatacije, ampak resnični družbeni dobrotniki.

Ne delam si utvar, da bi tudi na podlagi izkušenj Venezuele naši trčeni mesečniki spoznali pravilnost uvida Margaret Thatcher, da je težava socializma, da slej ko prej zmanjka tujega denarja.

Socializem škodi. Več kot ga je, slabše je. Večini Slovencev to žal še vedno ni jasno. Ne razumejo, da za porazne razmere v zdravstvu, bančništvu, sodstvu ali šolstvu pri nas ni krivo premalo socializma, ampak preveč. Ni problem nesposobnost cerarjev, židanov, erjavcev in podobnih krjavljev, problem je sistem. Tudi če bi se nam obetal predsednik vlade, čigar kompetence bi presegale leseno zabavljaštvo s šestimi popravnimi izpiti, si boljšega življenja ob nadaljevanju socialističnega statusa quo ne moremo obetati. Lahko pa si slabšega. Kot kaže zgled Venezuele, veliko slabšega. Programske cvetke boljševiške avantgarde, kot so izstop iz Nata, sprejem 200.000 muslimanskih migrantov, zvišanje davkov, umevanje izvozne usmerjenosti našega gospodarstva kot Ahilove pete, bodo pripomogle k temu, da bomo lahko v Sloveniji ugasnili luč. No, za to pravzaprav ne bo potrebe. Prej bo zmanjkalo elektrike.

Bernard Brščič