Obljubila sem vam, da bom objavila še kakšen zapis o ustvarjalnih postopkih pranja denarja. Iz romana Paula Coelha z naslovom Zmagovalec je sam, seveda. Za pranje umazanega denarja je pravšnji produkt tudi “tako neotipljiv, neopredeljiv in nerazumljiv trg umetnin”.
Takole zapiše avtor romana: “Ljudje srednjega sloja in z nizkimi dohodki so na dražbe prinašali vredne predmete, za katere so trdili, da so jih našli na podstrešju babičine hiše. Zanje so iztržili veliko denarja. Predmete so naslednji teden preprodali specializiranim galerijam za deset- ali dvajsetkratno ceno. ‘Pomaranča’ je bil zadovoljen, zahvaljeval se je bogovom za velikodušno usodo, položil denar na svoj račun in se odločil investirati v neko tujo deželo, pri tem pa je nekaj – svoj delež – pustil na svoji banki. Bogovi so bili v tem primeru resnični lastniki slik, ki so bile spet naprodaj po galerijah in so jih dali znova na trg po drugi poti”.
“Vendar so obstajali dražji produkti, kot so gledališče, produkcija in distribucija filmov. Ravno tam so si tisti, ki so se ukvarjali s pranjem denarja, res meli roke.”
Zato lahko “nekega lepega dne” ne preveč uspešnega igralca, ki se trudi uspeti v filmski industriji, “poišče skupina ljudi, od katerih jih je nekaj prijaznih, drugi pa sploh ne izrečejo besedice. Predlagajo mu tole: distribuiral bo filme. Njegov prvi nakup mora biti nekaj resničnega, kar bo imelo možnost, da osvoji večje občinstvo. Glavni studii bodo dali za izdelek velike ponudbe, vendar mu ni treba skrbeti – njegovi novi prijatelji bodo plačali, kolikor bo treba. Film bodo prikazovali v več kinematografih in bo navrgel celo premoženje”.
Neuspešni lik “bo zaslužil tisto, kar najbolj potrebuje: ugled. Takrat ne bo nihče raziskoval življenja neuspešnega producenta. Čez dva ali tri filme pa bodo oblasti začele spraševati, od kod mu denar – vendar je prva faza že prikrita zaradi roka obdavčitve, ki poteče v petih letih”. Tako “začne zmagovalno kariero”. Kako? Vam povem naslednjič.
Petra Janša