Pranje možganov na Filozofski fakulteti

Foto: Nova24TV

V četrtek, 14. aprila, je bil na Filozofski fakulteti (FF) dogodek v počastitev 30. obletnice smrti Simone de Beauvoir – glavne ikone sodobnega feminizma, tudi slovenskega. Organizirala ga je filozofinja – bolje rečeno feministka – Eva D. Bahovec (osebno) …

Glede na to, da sem prav jaz eden glavnih radikalnih kritikov feminizma v Sloveniji, še posebno Simone de Beauvoir, sem se čutil dolžnega, da se tega dogodka udeležim – pa ne zato, da bi zbranim kaj povedal, jim repliciral (vedel sem, da mi to ne bo dopuščeno), pač pa zato, da v živo vidim, kako deluje in melje norost.

Feministično ideologijo (in arheologijo norosti) že dolga leta prepoznavam in javno označujem kot eno najbolj smrtonosnih ideologij, ki precej ponesrečeno vpliva na družbo in na vso to spodletelo feministično »družbeno konstrukcijo (enakosti) spolov«. Eva D. Bahovec je (spet) dobesedno prala možgane mladim rodovom bodočih feministk – in v takšnem enoumju ni mesta za drugo mnenje in kritično mišljenje. To dekanji FF Branki Kalenić Ramšak, sploh pa ne predstojniku Oddelka za filozofijo Borutu Ošlaju, pač ne more biti v ponos.

Freud se je v grobu obračal
Freud se je v četrtek – še prej pa tudi v torek v »Trubarjevi hiši literature« – v grobu obračal, ko je poslušal, kako ponesrečeno so se te nevrotične (mlade) feministke s predhodno opranimi možgani lotevale njegove interpretacije ženskosti in kako so izmaličile nekatere njegove koncepte – npr. narcizem, kastracijo, Ojdipov kompleks … Mene pa je bilo groza ob spoznanju, kako lahko nekdo – mislim na nebogljen podmladek feministk – tako zelo nekritično podleže pranju možganov, ki ga na FF že dolga leta izvaja prav Eva D. Bahovec ob dobršni podpori Milice Antić Gaber in še nekaterih tamkajšnjih (in FDV-jevskih ter FSD-jevskih) feministk.

Feministke spoznale, da je feminizem smešen koncept
Se mi je pa dobro zdelo, ko so prav vse te feministke spoznale, in nad tem dejstvom tarnale, češ, da je feminizem postal osmešen koncept – izraz feministka pa je za ljudi, predvsem ženske, postala zmerljivka, ki smeši ravno tiste ženske, ki so privrženke te ideologije izenačevanja spolov (gender = teorija spola). In štejem si v čast, da je feminizem postal kar nekako družbeno osovražen in osmešen z mojo (in Rugljevo) pomočjo.

Prav jaz se v zadnji dveh desetletjih trudim – argumente pa podajam skozi Freuda oziroma psihoanalizo –, da bi ljudem, predvsem ženskam samim, dopovedal, kako spodletelo je koncipiran feminizem. So pa same feministke spoznale in hkrati objokovale, da se zadnja leta v Sloveniji pojavlja še en bolj žaljiv izraz zanje: »moškinje«; in v četrtek sem se prav hudomušno muzal v zadnji vrsti, saj sem ravno jaz avtor te teoretske skovanke, ki je sicer osebno nimam za žaljivko.

Ker: feministke, med katerimi je veliko lezbijk, resnično niso prave in normalne ženske. Izraz »moškinje« je primernejši zanje, in štejem si v čast, da sem v (pogovorno) slovenščino vpeljal ta izraz. Normalno ženske obvladuje želja – predvsem nezavedna, pri večini pa povsem zavestna – po penisu, torej »organu-več« (ki njim med nogami manjka). Feministke pa, v objemu zavisti, občutijo nenavaden gnus do tega »priveska« oziroma »pristojka«.

Eva D. Bahovec zavida lezbijkam lezbištvo
Kar se tiče Simone de Beauvoir – te francoske eksistencialistične filozofinje: tako spodletelo mizoginega pogleda na ženske, kot ga je ustoličila v svoji knjigi Drugi spol (1949), nimajo niti največji mačisti. In Bahovčeva je v četrtek soglašala z Beauvoirjevo, kako je seks med dvema ženskama najbolj naraven (ker nobena ne nadvlada druge), in da lezbijkam v bistvu zavida lezbištvo.

V znameniti predavalnici (št. 434) se pod poveljstvom Bahovčeve pogosto dogajajo te feministične nebuloze in pranje možganov brez kakršnekoli opozicije. Mladi rodovi bodočih feministk z opranimi možgani potem smetijo po družbi in trdijo, da so ženske zapostavljene, da se jim dela krivica … – ne vedo pa, da se cel svet, ki ga sicer na videz upravljajo moški, vrti okrog (lepih) žensk. In ženske so v resnice »prvi« spol in nikakor »drugi«, kot je zmotno trdila Simone de Beauvoir. In tudi večvredne so, s čimer soglaša (antifeministična) antropologinja in feministična odpadnica hkrati – Vesna Vuk Godina.

Spolni odnos kot borba v ringu
Beauvoirjeva je bila militantna lezbijka (zavzemala se je celo za legalizacijo pedofilije) in je med drugim trdila, da je ženska v spolnem aktu premagana – že s tem, ko si (oziroma moškemu) pusti, da leži pod moškim. To je seveda psihotično-feministična nebuloza, s katero se normalne ženske nikakor ne strinjajo. Beauvoirjeva je celo (stereotipno) trdila, da v koitusu moški »premaga« žensko (kot v kakšnem borilnem ringu): »Imeti žensko pomeni premagati jo; moški prodira vanjo kakor lemež v brazde.«

Materinstvo = suženjstvo?
O materinstvu govori kot o suženjstvu in uporabila je dikcijo, da je »mati ponižana na raven dojilje, služabnice« … Medtem ko je še danes priznani psihoanalitik-pediater Donald Winnicott – v dobrobit otroka – toplo priporočal, naj bo mamica inventar in sužnja svojemu otročičku, je Beauvoirjeva kritizirala predano materinstvo in tarnala: »Temeljni razlog, zaradi katerega je ženska že od začetkov zgodovine zapisana domačemu delu in zaradi katerega ji je onemogočeno sodelovaje pri izgradnji sveta, je njena zasužnjenost z razmnoževalno funkcijo.«

Simone de Beauvoir in Jean-Paule Sartre – partnerja v orgijah
Ne vpraša pa se, ali se »izgradnja sveta« zdi vsem ženskam sploh zanimiva in privlačna ter vitalnega pomena za žensko občutenje ugodja in sreče. Beauvoirjevi na kraj pameti ni prišlo, da si večina žensk sploh ne želi »graditi sveta« na tak način kot v (nezavedno) zavidanje penisa ujeti »moškinji«. Samovšečna »sininja« svojega očeta – »ženska z moškimi možgani« (kot je zanjo rekel oče) – je bila sicer celo življenje v senci svojega »partnerja« Jean-Paula Sartra. No, v resnici sploh nista bila (življenjska) partnerja (niti seksala nista), sodelovala sta le v orgijah, v katerih je ona zase zadržala polovico študentk, polovico pa jih je prepustila Sartru (in starši teh deklet so jo sodno preganjali).

Se je pa vrla Simone »spravila« celo na svetovne veleume, ne samo na Freuda in njegov Ojdipov kompleks. Iz Balzaca in njegove »Fiziologije zakonske zveze« se je celo norčevala, saj je Balzac po svoje dajal žensko na piedestal. Najbolj ji je šla na jetra tale njegova modrost: »Usoda ženske in njena edina čast je to, da moškemu zaradi nje podivja srce. …/…/… Poročena ženska je suženj, ki ga je treba znati postaviti na prestol.«

Ženske je primerjala z delovno živino
Svojo mizoginijo je kronala s tezo o ženski parazitski vlogi v odnosu do moškega, hkrati pa napihuje kalvarije ženskega spola – ampak samo zato, da bi moški izpadli kot največje sadistične barabe. Zato da bi očrnila moške in dokazala, kakšna krivica se dela ženskam, je ženske primerjala celo z živalmi oziroma delovno živino in seveda s slabo plačanimi ter izkoriščanimi mezdnimi delavci. Tiste ženske, za katere bi se skozi psihoanalitični vidik dalo reči, da so »normalne in naravne«, ker so pač pravilno razrešile Ojdipov kompleks, pa je žalila in zaničevala ter o njih zaničevalno govorila kot o »lahkomiselnih«, »otročjih«, »neodgovornih« ženskah, »ki so podložne moškemu«.

Vse te kritike se v četrtek (niti torek) na Filozofski fakulteti (niti v Trubarjevi hiši literature) ni dalo slišati. Eva D. Bahovec ne (pri)pusti nobenega drugega (kritičnega) mnenja v ušesa/misli/možgane svojih ovčic, poslušnih študentk, temu feminističnemu podmladku, na katerem sedanje slovenske feministke gradijo novodobno družbeno grozoto: teorijo spola (gender).

Roman Vodeb