Ni prvič, da Poljaki branijo staro celino pred agresivnimi kulturami. V najbolj slavni bitki proti islamu je poljski kralj Jan Sobieski pred skoraj 340 leti ubranil oblegani Dunaj, ustavil džihad in rešil krščanski svet. Pred tem in po tem je bilo še več manjših, a ne nepomembnih bitk, ko Poljaki nikoli niso oklevali izvleči meča, čeprav so jim tisti, ki so jih branili, pogosto zasadili nož v hrbet. Enako je danes, samo da so v vlogi tistega, ki jim želi škoditi, globalistične elite v Bruslju. Medtem ko poljska vojska na meji z Belorusijo brani zunanje meje Evropske unije pred invazivnimi muslimanskimi nomadi, ta ista Unija ne namenja denarja Poljski, ampak oskrbi ilegalnih migrantov. Človek se resnično nikoli ne more povsem navaditi sramotne sprevrženosti bruseljske arogance.
Čeprav voditelji EU in Nata vsaj za javnost poudarjajo, da so razmere na vzhodni meji unije del Lukašenkove hibridne vojne proti Evropi, pa razen redkih izjem med državniki v Srednji Evropi nihče noče priznati, da gre pravzaprav za vojno proti civilizaciji celotnega Zahoda. Bitko leta 2015 je zaradi škandalozne politike Angele Merkel “Willkommen” Evropa izgubila; na staro celino je prišlo prek milijon muslimanskih migrantov, države so jih prostovoljno spuščale na svoje ozemlje. Tudi Slovenija pod vlado Mira Cerarja. Recept je bil v obeh primerih enak: propagandni stroj medijskega mainstreama je z načrtnim prikazovanjem jokajočih in umazanih otrok spravil v solze pomehkužene Evropejce.
Samo spomnite se, kdaj je Zahod leta 2015 zahteval od mejnih držav EU, da odprejo meje? Ko je bila objavljena fotografija 3-letnega sirskega dečka Aylana, ki ga je mrtvega naplavilo na obalo turškega letovišča Bodrum. Čeprav se je kasneje izkazalo, da je ubogega otroka morje pustilo na drugem kraju in so ga kasneje prenesli na za kader boljše mesto (s tem, da so fotografijo obrezali, da se na njej ne bi videl fotograf, ki je snemanje organiziral), se je sprožil val histerične empatije. Ne v takem obsegu, ampak Iračani, Pakistanci, Afganistanci in Afričani tudi na poljsko-beloruski meji v ospredje porivajo otroke. Za zdaj so Poljaki neomajni in odločno držijo obrambno črto pred nasilneži. In verjemite, da bodo pravnuki Sobieskega pritisnili na sprožilec, če bo treba; kot so njihovi dedje pred Dunajem izvlekli meče. Če Evropa želi, da njeni narodi mirno spijo, mora Poljska ostati sposobna ukrepati. In Poljska dokazuje, da je sposobna.
A zdi se, da je še nekaj bolj zavrženega v ozadju. Profesor Andrzej Zybertowicz, svetovalec predsednika Republike Poljske, je v pogovoru za poljsko televizijo TV Trwan dejal, da se Merklova ne bi pogovarjala z Lukašenkom, če beloruski diktator ne bi imel v rokah močnih kart. Poleg tega sta se oba zavzela, da se pogovori nadaljujejo med Brusljem in Minskom. To kaže, da je dogovor že sklenjen, drugače se ne bi izognila Varšavi, ki neposredno trpi krizo in bi morala sodelovati v pogovorih.
Prstni odtisi migrantske krize vodijo v Moskvo, saj Belorusija s provokativnim početjem do Poljske ničesar ne pridobi, znano pa je tudi, da Lukašenko ničesar ne naredi brez Kremlja. V igri je seveda plinovod Severni tok 2, ki so ga pravkar dokončali in bo podvojil količino ruskega plina, ki v Nemčijo priteče čez Baltsko morje. V nasprotju s Severnim tokom 1 je to tipičen politični projekt, katerega namen je discipliniranje Varšave in Kijeva. Tega s celinskim plinovodom Putin ni mogel početi, saj bi s prekinitvijo dobave plina škodil Nemčiji, ker gre plin prek Poljske in Ukrajine. Zdaj se bo to spremenilo, Moskva bo lahko kadarkoli zmrznila Poljsko in Ukrajino, ne da bi škodovala zahodnim državam. In Bruselj bo takrat “pomagal” Poljski na znan način – izsiljevanje. Ker dosedanje grožnje niso zalegle, bo Bruslju očitno priskočil na pomoč Putin. Ogroziti varnost celotne Evrope, da bo Poljska pokleknila, je brezsramna taktika brez primere.
Vse kaže, da Poljaki, veliki domoljubi in bogaboječi ljudje, očitno spet ostajajo bolj sami kot ne. In dokler na stari celini vladajo politične elite, ki vodijo globalistično kulturno vojno proti lastnim narodom, bo tako z vsemi.
Jože Biščak