Referendumska kalvarija levo-liberalne psiho-stroke je bila očitno tako boleča, da so poreferendumsko obdobje namenili strjevanju vrst. Takoj po referendumu sta dve krovni društvi – Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) in Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPSI) – strnili vrste in sedaj skušajo čim hitreje, torej na silo, sprejeti zakon o psihoterapevtski dejavnosti oziroma o mentalnem zdravju, ki je sicer na Ministrstvu za zdravje »v predalu« že od leta 2009.
Pomisleki in dileme, kako naj bo ta(k) zakon koncipiran, so res velike. Zakon namreč vsebuje velika ideološka in strokovno-doktrinarska razhajanja. Bojim pa se, da v tem trenutku ni problem tisto, kar se v javnih in strokovnih debatah manifestno izpostavlja, torej, da je treba sprejeti zakon v dobrobit nemočnih pacientov oziroma uporabnikov psihoterapevtskih storitev – torej, da v svoji psihoterapevtski obravnavi ne bodo deležni šarlatanov –, pač pa je v ozadju jeza določenega (profeminističnega) dela psiho-stroke, da s(m)o jim v podajanju različnih strokovnih, torej psiholoških, mnenj konkurenčni tudi ne-psihologi in ne-psihiatri.
Feministke so – skupaj s svojimi pajdaši geji oziroma LeGeBiTrovci – v psiho-stroki tiste, ki jim nikakor ne gre iz glave, da preko novele o ZZZDR oziroma referenduma niso ustoličile koncepta enakosti spolov (t. i. teorijo spola, angleško ‘gender’). Uradna psiho-stroka z Oddelkom za psihologijo na Filozofski fakulteti na čelu (in njegovim Društvom slovenskih psihologov) je bila tako rekoč povožena s strani neuradne stroke oziroma (nas) oporečnikov, ki trdimo, da spola (v resnici sploh) nista enaka na tak način, kot si feministke (in LeGeBiTrovci) želijo in hočejo.
Ženske imajo pravico biti različne od moških in obratno
Posledično je tudi pravno enačenje s sklicevanjem na 14. člen (Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah) absurdno. Človekove pravice, ki so ekskluzivne pravice enega spola, ne morejo in ne smejo biti kar apriorne »človekove pravice« drugega/nasprotnega spola. Moški – npr. geji – ne morejo zahtevati pravic žensk, ki so ekskluzivne pravice žensk, in obratno: ženske – npr. lezbijke – ne morejo zahtevati pravic moških, ki so ekskluzivne narave. Pravniki morajo za vse večne čase javno in deklerativno ovekovečiti pojasnitev, da je ena od temeljnih človekovih pravic pravica do neenakosti – npr. spolne neenakosti. Ženske imajo pravico, da so v odnosu do moških neenake in nikakor iste, in obratno: moški imajo (človekovo) pravico, da niso enaki kot ženske.
Uradna psiho-stroka je kontaminirana s feminizmom
Psiho-stroka pa bi rada sedaj preko ovinka (in trika), torej preko krovnega zakona o mentalnem zdravju oziroma o psihoterapevtski dejavnosti, posredno, torej na stranska vrata, ustoličila en tip »resnice« oziroma pogleda na človeško psiho – torej tudi na spol in enačenje spolov (vključno s posvojitvami v istospolno partnersko skupnost in istospolne poroke). Uradna psiho-stroka, ki je v Sloveniji ideološko povsem kontaminirana s feminizmom (in LeGeBiTrovskimi lobiji), bi rada iz javnega in tudi strokovnega diskurza izločila vse tiste, ki drugače gledamo tako na mentalno zdrave (psihopatologijo) kot tudi na družbeno enačenje (obeh) spolov.
Prav lahko se zgodi – če bi bil zakon povsem enoumen in slab –, da bi po tej strokovni logiki bilo mogoče npr. v psihiatriji spet ustoličiti elektrošoke, zaprti oddelki bi zopet lahko dobili status »norišnic«/»blaznic«, iz katerih ne bi bilo mogoče nikoli »uiti« ipd..Medikamentozno zdravljenje psihičnih obolenj in (osebnostnih) motenj bi na pobudo psihiatrično-farmacevtskih lobijev lahko postal »mainstreaming«. Psihoterapevti pa bi lahko bili samo tisti, ki bi jim uradna psiho-stroka skozi institucionalno indoktrinacijo oprala možgane …
In čez tri leta bi vsa ta poenoteno-enoumna psiho-stroka družno, brez opozicije, trdila, da sta spola enaka, da so istospolne poroke povsem logične, in da s posvojitvami v istospolne partnerske skupnosti ni nič narobe. In prav to je v ozadju združevanja dveh krovnih slovenskih psihoterapevtskih združenj ter snovanja nove strokovne zbornice Zveze združenj psihoterapevtov Slovenije.
Noben totalitaristično-enoumen zakon v demokraciji ne bi smel biti dovoljen
Vsakršen totalitaristično-enoumni zakon, ki izloča drugačne poglede na stroko – in kjer bi bila opozicija in pluralizem v ideološko kontaminirani stroki odsotna, kar je v Sloveniji evidentno – v demokraciji ne bi smel biti dovoljen. Ravno desni politiki bi morali zaznati ideološke ambicije teh profeminističnih levih lobijev in biti bi/bodo morali zelo previdni, da prav ta, Cerarjeva, vlada, kot se napoveduje, ne bi »na vrat na nos« sprejela tega spornega »psiho-zakona«.
Ko je bilo poudarjeno, se slovenski strokovnjaki na področju psihologije oziroma psihoterapevtike in psihiatrije/medicine združujejo v raznorazna združenja. Ravno Društvo slovenskih psihologov, ki je seveda profeministično oziroma levo-režimsko, si je doslej na vse kriplje prizadevalo – in to v obeh referendumskih kampanjah – z raznoraznimi absurdnimi izjavami (za javnost), protestnimi depešami in osebnimi diskreditacijami, izolirati drugače strokovno misleče.
Prihajajoči zakon ima v svojih osnutkih monopolne ambicije
Strokovna opozicija seveda po definiciji ne more kar tako (in množično) vzkliti znotraj enoumne psiho-stroke, ki je institucionalno indoktrinirana z eno/enoumno »resnico«. Strokovna opozicija navadno nastane znotraj »druge zgodbe«, »drugega vica«. Ravno »padalci iz drugega vica« so po navadi tisti, ki so sposobni strezniti neko stroko/znanost in ji pokazati, kje je »nora« in nekritično enoumna. Zato mora biti obetajoč se »psiho-zakon«, ki regulira psihološko in/oziroma psihoterapevtsko področje/stroko, zelo previdno napisan. Upoštevati mora različna mnenja in različne poglede na stroko, ker je le-ta kontaminirana s feministično ideologijo. Prihajajoči zakon, ki naj bi urejal psihoterapevtiko in mentalno zdravje, pa ima v svojih osnutkih monopolne ambicije.
Ne nazadnje: če bi bil zakon, kakršnega si želi uradna psiho-stroka, sprejet, bi bili »šarlatani«, kot so Zdenko Domančić, Marjan Ogorevc in raznorazni »alternativci« (npr. bioenergetiki, homeopati), tako rekoč prepovedani; in občestvo bi bilo prikrajšano za »magijo«, s katero ravno ti »alternativni šarlatani« skozi placebo učinek oziroma t. i. učinek pričakovanega, včasih nekaterim zelo pomagajo. Namreč, tudi šarlatani lahko zelo uspešno in učinkovito »zdravijo« ljudi oziroma pozitivno vplivajo na njihovo zdravje in psihično počutje, vendar po drugi logiki, kot to dela uradna psiho-stroka.
V domala vsaki stroki, ne samo psiho-stroki, se najdejo »gospodarji vednosti«, ki si prizadevajo monopolizirati oziroma getoizirati svoje strokovno-znanstveno polje, torej svoj sektor identitetnega uživanja hočejo ohraniti nedotakljiv. Drugače rečeno: nobeni stroki (načeloma) ni všeč, če nima monopola pri odločanju o (zadnji in sveti) resnici dotične stroke, matične znanosti. Svoje mnenje potem precej lažje razglasijo za spoznanje, opozicijo v razmišljanju in strokovni pluralizem pa apriorno onemogočijo.
Funkcija (nas) vseh dežurnih kritičnih mislecev je, da na vse to, ker je bilo v tem tekstu zgolj oplazeno, javno in glasno opozorimo. Naloga države, torej parlamentarnih politikov, pa je, da kritične in strokovno-opozicijske mislece vsaj poslušajo, ali jih morda celo uslišijo in pasti v zakonu izločijo oziroma konceptualno slab zakon izločijo iz parlamentarne obravnave/procedure ter ga vrnejo v fazo širše javne obravnave.
Roman Vodeb