Priznam – ko sem prebiral najnovejši zapis medijsko najbolj prepoznavnega slovenskega katoliškega klerika, patra Branka Cestnika (»Rasizem je gnus«), sem bil kar slabe volje. Pa ne toliko zato, ker bi se prepoznal v ciljni skupini, na katero je pisec pikiral, ampak bolj zato, ker smo spet padli v razpravo o nečem, česar v resnici v razvpiti zgodbi o “rjuharicah” sploh ni bilo. Kdor je pozorno spremljal poročanje Demokracije o ogorčenosti ene od naših bralk, ki je v bazenu zalotila ženske v “potapljaški obleki”, je lahko opazil, da je šele direktor Term Vivat zadevo skušal zasukati v smer rasizma, češ a zdaj bomo pa že temnopoltim preprečevali, da se bodo kopali pri nas. Oprostite, je kdo govoril o barvi kože? Govorimo najprej o higienskih standardih in o tem mi je po telefonu razlagala tudi gospa, ki je imela rezerviran aranžma v istih termah, a ga je odpovedala. Islama še omenila ni. Torej ni šlo niti za versko nestrpnost, ki jo je v naši državi sicer veliko (še zlasti proti katoličanom), še toliko manj pa za rasizem.
Pa nič hudega, če mi ne verjamete. Kar se mene tiče, imam v tej zgodbi povsem čisto vest, ker ne sovražim nikogar. Nikoli pa tudi ne bom trdil, da sem dober katoličan (da, spet pikiram na Cestnikov zapis na blogu), še manj da sem dober kristjan. No, zagotovo sem v zadnjih letih bolj slab “papežnik” oz. “papist” (izraz, ki ga nekateri protestanti slabšalno uporabljajo za katoličane), ker nisem tip človeka, ki bi gojil kult osebnosti sedanjega papeža Frančiška, tako kot nisem gojil kulta osebnosti prejšnjih papežev (ne glede na to, da sem načeloma vzljubil prejšnja dva papeža). In priznam, tudi slovensko identitarno gibanje mi je blizu, vsaj tisti zmernejši del, ki ne zavrača krščanstva in tudi ne judovstva, prav tako tudi ne zavrača Evropske unije kot take. Hvala Bogu pa je tudi v vrstah slovenske Karitas zmagal razum, vsaj glede na včerajšnje izjave, da je pri migracijah najbolj učinkovita pomoč tam, od koder so migranti doma – no, na to, da so migranti dejansko le sredstvo v rokah organizatorjev migracij, skoraj nihče od katoliških medijev ne upa opozoriti. Govori se zgolj o ladjah v lasti nevladnih organizacij, ki rešujejo migrante na morju – in jih seveda pripeljejo v Evropo. Kar ni nič drugega kot nov način uvoza nosilcev invazije, potem ko so v marsikateri evropski državi na oblast prišle desne vlade in napovedale ostrejše ukrepe na področju migracij. Zagotovo je pomoč ljudem nekaj, kar je bistveno krščanskega, to pa ne pomeni, da biti kristjan pomeni imeti kratko pamet in da se mora za vsako ceno udinjati tujcem. Mene pač niso tako učili – mi je prav žal.
Tovrstno nesmiselno prilagajanje in mentalni hiper-multikulturizem je samo vrh ledene gore in zunanji izraz strahotne duhovne revščine, ki je zajela staro celino. Ko je kazalo, da je krščanska sredina edina, ki se lahko upre takšnim zloveščim trendom, so si podredili tudi to. Zadnjih pet let, odkar je Katoliška cerkev pod vodstvom papeža Frančiška, se je katoliški mainstream zasukal za 180 stopinj, vse je šlo v smer poudarjanja usmiljenja brez kesanja. A bolj boli to, da je dogajanje na nek način potrdilo obtožbe nasprotnikov krščanstva (in še zlasti katolištva), češ katoličani ste “ovce”, ki zgolj sledite pastirju. Pokazalo se je namreč, da ta očitek večinoma celo drži – večina katoličanov ni zmožna aktivnega razumskega in duhovnega pristopa pri opredeljevanju glede verskih in družbenih vprašanj. Dovolj je, da sledijo papežu, češ on je že na pravi poti. In če se v katoliškem občestvu pojavi kakšna štrleča “špica”, ki povzroča motnjo znotraj prevladujoče mentalitete, jo je treba pač odrezati (beri: nadležnega disidenta postaviti na zatožno klop, ker pohujšuje občestvo). Na podoben način so včeraj mediji sekljali nekdanjega hrvaškega smučarja Ivico Kostelića, ker je po koncu finalne tekme med Francijo in Hrvaško objavil zastavo ene od afriških držav. In stopil na rep varuhom politične korektnosti, ki so smučarja takoj privezali na sramotilni steber.
Razumete poanto? Srce je potrebno, a potreben je tudi razum. Če bomo Slovenci in nasploh Evropejci hoteli preživeti, bomo morali dokončno opraviti z iluzijo, da smo iz humanitarnih razlogov DOLŽNI sprejeti pol Afrike. Zaman je govoriti o domoljubju, izročilu in še čem, če po drugi strani brez zadržka nasedamo na propagandne trike Sorosovih nevladnikov. Da jim nasedajo tisti Slovenci, ki imajo svoje spletne portale le v angleščini (češ, saj vsi Slovenci razumejo angleško) in ti na slovenski stavek na Facebooku odgovorijo v angleščini, še nekako razumem. Smo v času, ko se skuša vzpostaviti novo svetovno ureditev preko mešanja narodov in kultur. Sorosov imperij nacionalnim državam napoveduje konec, odslej naj bi bila Evropa ena sama globalna vas, v kateri bodo namešani vse mogoče rase, narodi in kulture. Ker to nekomu prinaša korist ter zadovoljitev finančnega interesa, tudi preko mednarodne trgovine z drogami. Tudi zato na naših tleh raste “halal država”. Jaz sem proti njej. Če se bo vodstvu Cerkve zazdelo, da je moje nasprotovanje rasistično, jo javno pozivam, da me lahko izobči, če želi. Bog je dal, Bog je vzel, naj bo hvaljeno Gospodovo ime.