V noči na 18. april 1937 je bila na Čebinah nad Zagorjem pod vodstvom Edvarda Kardelja ustanovljena Komunistična partija Slovenije kot sestavni del Komunistične partije Jugoslavije. Šlo je za ilegalno politično organizacijo, ki je bila v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije prepovedana, saj je izvajala teroristična dejanja. Svojo zločinskost je dokazala med drugo svetovno vojno, v času okupacije torej, z izvedbo krvave komunistične revolucije, ki je terjala na desettisoče življenj Slovencev in več kot sedemsto povojnih grobišč oziroma morišč. Prejšnji teden se je tej zločinski organizaciji poklonila ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je tipična predstavnica kaviarlevičarjev. Na jeziku ima polna usta socialne pravičnosti, v praksi pa uživa vse prednosti svobodnega tržnega sistema, pri čemer so ji še posebej pri srcu draga potovanja po svetu (in razkošni hoteli) na račun slovenskih davkoplačevalcev. Seveda ob tem na ministrstvu za kulturo politkomisarko skrbi, da denar ministrstva dobivajo “pravi kulturniki” in “pravi mediji”, ki so na “partijski liniji”, na liniji vladajoče tranzicijske levice.
Leto dni po državnozborskih volitvah, ki so bile 24. aprila 2022, so razmere na slovenski politični sceni precej turbulentne, a še vedno take, da kakšnih velikih političnih pretresov na kratki rok ne moremo pričakovati. Vladajoča leva koalicija svojo nesposobnost, nekompetentnost oziroma praktično nezmožnost za kakršnekoli resne reforme in pomanjkanje vsebinske vizije za razvoj Slovenije nadomešča z obujanjem partijskih revolucionarnih izročil ter izničevanjem pomena slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Ideološki ton Golobovi vladi daje ekstremistična stranka Levica, katere jedro so politiki, ki zaradi svoje mladosti bede socialistične Jugoslavije v praksi večinoma niso doživeli oziroma občutili, a so se v času tranzicije skozi slovenski šolski izobraževalni sistem (predvsem prek Fakultete za družbene vede v Ljubljani in Filozofske fakultete v Ljubljani) dodobra nalezli idej kulturnega marksizma in vseh njegovih zablod.
Stranka SD je v veliki meri v njihovi senci, saj njena predsednica Tanja Fajon kot zunanja ministrica ni sposobna drugega kot političnega leporečja in praznih puhlic. Se pa stranki dogaja, da obstajajo med centralo in njenimi občinskimi odbori kar precejšnja razhajanja, kar je pokazalo tako nasprotovanje njenih županov spremembam zakona o tujcih kot nekaterim vladnim napovedim reorganizacije oziroma celo ukinjana določenih pristojnosti manjših upravnih enot. Poglavje zase je Gibanje Svoboda, ki je nastalo na podlagi nasprotovanja prejšnji Janševi vladi in bombastičnih obljub Roberta Goloba, ki je kot nekdanji menedžer v slabem letu dni povsem razočaral. Še vedno se mu pozna, da ni prebolel, da mu nadzorni svet Gen-I v času prejšnje vlade ni podaljšal mandata na vrhu tega monopolnega državnega podjetja. Zato je na mesto generalne sekretarke svoje stranke postavil dolgoletno novinarko Dnevnika Vesno Vuković, ki je bila v preteklosti specializirana za “medijske umore” tistih, ki so se znašli v nemilosti tranzicijske levice, če je bilo treba pa tudi tistih, ki so se znašli na nasprotnih bregovih znotraj partijskih frakcijskih bojev.
Opozicija ima samo eno pravo stranko
In kako je z opozicijo? V njej imamo v tokratnem sklicu parlamenta samo dve politični stranki – SDS in NSi. Za slednjo je očitno, da deluje kot podkoalicijska stranka, saj se redno usklajuje s Gibanjem Svoboda, tudi s posameznimi ministri. Stranka je vse bolj v primežu omrežij, ki jim je v interesu, da paktira oziroma “kšefta” z vladajočo koalicijo. Sama poslanska skupina NSi je razdeljena, saj bi polovica njenih poslancev takoj tudi uradno “skočila” v vladajočo levo koalicijo, drugi del ne. Pri tem si stranka z dvojno igro zapravlja kapital, ki si ga je ustvarila z delovanjem v tretji Janševi vladi. Drugače je s SDS, ki se znova kaže kot edina resna alternativa vladajoči levi koaliciji …
Dr. Metod Berlec