Ob nedavnih manifestacijah, povezanih s stavko dela novinarjev in drugih zaposlenih na javni radioteleviziji, se je pojavil plakat, na katerem je bila izbrana skupina “politično neprimernih” sodelavcev te ustanove predstavljena v podobi vampirjev. Pri tem ni šlo samo za člane vodstva nacionalke, ampak tudi za novinarje, kot je Jože Možina, ki je že dolga leta “trn v peti” občudovalcev komunističnega režima (teh je precej tudi v vrstah njegovih novinarskih kolegov). Plakat so pripravili v t. i. protestni ljudski skupščini, v druščini ultralevičarskih aktivistov torej, ki je pred časom ob petkih izvajala svoje kolesarske seanse v Ljubljani. Pozvali so na protest zoper te “vampirje”, ki da uničujejo “svobodno in neodvisno RTV”, zato jih je treba ustaviti.
Hujskanje zoper tiste, ki so na nasprotnem političnem oz. ideološkem bregu, je postalo v Sloveniji praktično “nacionalni šport”. To počnejo tako levi kot desni. S tem da imajo prvi bistveno večje resurse. Predvsem pa imajo toliko močnejše medijske “zvočnike”, da lahko z njimi preprosto prevpijejo nasprotno stran. Zato tudi bistveno laže mobilizirajo svoje podpornike.
Ta pogromaški plakat, ki demonizira tiste, katerih je na nacionalki “jebeno manj” (prosto po Marcelu Štefančiču), dobro zrcali aktualno politično stanje duha. Je podoba gorečih privržencev aktualne oblasti – s tem pa v bistvu tudi oblastnikov samih. Niso ga namreč naredili neki marginalni protestniki. Naredili so ga ljudje, ki so zlizani s sedanjo vladajočo garnituro. Predstavniki vlade na čelu s premierjem se zelo radi kažejo z njimi v javnosti. Ves čas poudarjajo, kakšen partnerski odnos imajo s civilno družbo. Vendar pri tem nikakor ne za sodelovanje s širokim spektrom interesno in nazorsko raznolikih organizacij, društev in skupin, ki tvorijo civilno družbo. Ne, gre samo za izbrani del civilne družbe. Za tisti del, ki zagovarja levičarske ideje, pogosto precej radikalne; ki se zavzema za socializem, multikulturalizem, agendo LGBT; ki nasprotuje kapitalizmu, Ameriki, Katoliški cerkvi, tradicionalnim vrednotam in seveda slovenski – in mednarodni – desnici na čelu z Janezom Janšo (slednji je po njihovem tako ali tako vir vsega zla); in ki sicer ne da veliko na samostojno slovensko državo, kar pa mu nikakor ne brani, da se ne bi obilno napajal iz njenih financ.
Gardisti slovenske globoke države
Ta del civilne družbe je našel v vladi Roberta Goloba svojega zavetnika, saj je skozi usta pravosodne ministrice že na začetku svojega mandata napovedala, da bodo tisti, ki so ji s stalnim uličnim rohnenjem pomagali zavihteti se na oblast, deležni odpustov v obliki razveljavitve kazni, ki so jim bile izrečene zaradi kršenja ukrepov za zajezitev epidemije novega koronavirusa. Da ne govorimo o obilnem financiranju iz javnih sredstev, ki ga bodo “progresivni” nevladniki deležni od aktualnih oblastnikov.
Ti privilegirani “borci za socialno pravičnosti” niso nikakršni oporečniki, niso nobeni samonikli borci zoper sistem. Nasprotno, so integralni del postkomunistične ureditve, kakršna se je vzpostavila v poosamosvojitvenem obdobju v Sloveniji, kjer še vedno igrajo osrednjo vlogo omrežja s koreninami v nekdanjem režimu. Ni naključje, da je osrednja figura teh omrežij, nekdanji partijski šef in kasnejši predsednik Milan Kučan, reden gost njihovih dogodkov. Dve leti so z uličnim protestiranjem skušali zrušiti sebi neljubo vlado. Sedaj, ko so ta omrežja zopet dobila oblast po svoji meri, ti aktivisti služijo predvsem kot podpora pri obračunavanju z njenimi nasprotniki (kakršni so denimo tisti ljudje na nacionalki, ki so jih upodobili kot vampirje). Delujejo torej v popolni spregi z vladajočimi. So torej nekakšni rdeči gardisti slovenske globoke države.
Dr. Matevž Tomšič