Aktualna opozicija, ki je bila na oblasti 23 let po letu 1990, tujim medijem naroča članke o svojem mučeništvu.
Z zanimanjem prebiram polemike okrog članka “Inside Slovenia’s war on the media” (Sredi slovenske vojne proti medijem), ki ga je za spletni portal POLITICOEurope napisala novinarka Lili Bayer. Z zanimanjem zato, ker spadam v generacijo, ki je – nekoč, v socialistični Sloveniji – “vojno proti medijem”, torej usmerjeno novinarstvo doživljala na lastne oči in na lastni koži. Takrat so oblasti zares ukinjale revije in časopise, odstavljale urednike in preganjale avtorje, nekatere, kot je bil Jože Pučnik, pa so obsojale na dolgoletne zaporne kazni. Gospa Bayer govori o “komunistični preteklosti” predsednika slovenske vlade, pozabi pa omeniti, da so ga slovenski komunisti in njihovi nasledniki dvakrat poslali v zapor: prvič v času socializma, drugič v demokraciji, v času levo-liberalne vlade Mira Cerarja leta 2014.
Najprej sem pomislil, da je avtorica za las, za nekaj ur zamudila rok, ko bi po mnenju naročnikov lahko vplivala na spremembo slovenske vlade. Članek je bil namreč objavljen 16. februarja ob štirih zjutraj, torej že nekaj ur po polòmu, ki sta ga v slovenskem parlamentu doživela Karl Erjavec in t.i. koalicija ustavnega loka. Članek ni več mogel vplivati na izid glasovanja v parlamentu, poraz nasprotnikov Janeza Janše je bil v trenutku objave že odločen. Vendar sem po pozornem branju gospe Bayerjeve in še posebej po branju nadaljevanja spod peresa Hansa von der Burcharda [1] dobil vtis, da gre za obsežnejši, globlji, bolj dolgoročen, čeprav ne ravno premišljen poseg v slovensko politiko. O tem me prepričujejo odmevi v slovenskih medijih. 19. februarja so v Ljubljanskem Delu polemiki posvetili članek na prvi [2] in na tretji [3] strani.
Po eni strani gre za protest zoper odločitev programskega sveta RTV, ki ni hotel podaljšati mandata aktualnemu razsipnemu direktorju RTV. Po drugi strani se Bayerjeva pritožuje zaradi vladne zahteve po preglednosti financiranja Slovenske tiskovne agencije. V bistvu pa gre za reprizo stampeda, ki so ga konec leta 2007 – tudi takrat na predvečer slovenskega predsedovanja EU – zoper Janševo vlado uprizorili sodelavci vseh mogočih medijev t.i. levo-liberalne usmeritve. Vse, kar leze in kar gre, je bilo uporabljeno, da bi domači in po možnosti evropski publiki dopovedali, da niti aktualna vlada niti Slovenija nista sposobni predsedovati EU. Zakaj ne? Iz ljubosumja, ker k veliki nalogi ni bila poklicana njihova (levo-liberalna) politika, ki jo je pravilneje imenovati postkomunistična avantgardistična levica. Kolovodja stampeda je isti, kot je bil nekoč. Podobno kot nekoč je tudi tokrat glavna tarča predsednik vlade in stranke SDS. Bayerjeva ga prikazuje kot desničarskeg samodržca, ki z ustrahovanjem medijev obvladuje slovensko politiko že trideset let. Dejstva seveda govorijo drugače. T.i. desnica je vodila vlado sedem, državo pa nič let. Bayerjeva očita Janši sovraštvo do medijev, resnica pa je ravno obratna: gre za sovraštvo levičarske avantgarde in njej privrženih dominantnih slovenskih medijev proti Janši. Bayerjeva bodisi ne razume, bodisi noče razkriti pomena slogana Smrt janšizmu, ki se pojavlja na čelu kulturnega boja proti vladi. Namiguje, da gre za besedno igro z jugoslovanskim partizanskim sloganom, ne pove pa bistva. Partizani so uporabljali geslo Smrt fašizmu, svoboda narodu! Bayerjeva ni prav nič ogorčena nad razlago, da je Janša fašist in okupator slovenskega naroda. Ampak pojdimo po vrsti.
Bayerjeva, ki živi v veliki Ameriki, Janšo predstavi kot voditelja “ene najmanjših držav EU” in “velike kampanje” proti novinarjem, ki jih ne mara. Uvod je najprej šovinističen, nato pa tudi neresničen, saj se v času Janševe vlade niti enemu novinarju ni skrivil niti las, o čemer je s številkami poročalo Ministrstvo za kulturo [4].
Bayerjeva prikazuje razmere v Sloveniji kot dramatične, pri čemer uporablja oznake kot: zastrupljanje, sovraštvo, grozilni telefonski klici, pisma, elektronska sporočila, pritisk, samocenzura, potreba po policijski zaščiti novinarjev; ogrožena neodvisnost, (z Janševe strani spodbujena) medijska vojna, nestrpnost, laži, insinuacije, manipulacije, žalitve, napeto in brutalno ozračje; strah, verbalni napadi, položaj, ki spominja na vojno; prepovedi svobodnega (in celo strokovnega) nastopanja v medijih, mediji na povodcu, agresivna stališča vlade… Precej prostora, kot rečeno, namenja “krivicam”, ki se dogajajo Slovenski tiskovni agenciji [5] in RTV Slovenija; pozorno je prisluhnila anonimnim kritikom in strastnim nasprotnikom aktualne vlade, med imenovanimi pa nastopata odgovorna urednica STA in profesor usmerjenega novinarstva iz FDV. Ne da bi karkoli navedla ali dokumentirala, se sklicuje na mednarodne novinarske organizacije in v Evropi komaj znane analize (Noaha Buyona iz Freedom House-a in International Press Institute).
Janez Janša je na članek odgovoril s tvitom, da so novinarki neresnično pisanje naročili in da uporablja neznane vire, medtem ko je zanemarila vire, ki imajo integriteto in imena. Dodal je še: Živeti od laži.
Toda zgodba se tu ne konča. Bayerjevo je vzel v zagovor Hans von der Burchard, ki se je slovenskega predsednika vlade lotil s pomočjo bruseljskih uradnikov: predstavnikov za tisk pri Evropski komisiji Erica Mamerja in Christiana Wiganda. Zanimivost teh izjav je v tem, da se sklicujejo na lanske izjave komisarke Vere Jourove, ki je o “lanskih napadih na novinarje v Sloveniji” rekla tole:
Svobodni in neodvisni mediji so ključ za demokracije in evropske vrednote. Njihov posel je, da nas politike opozarjajo na odgovorno ravnanje. Zaščita novinarjev bi morala biti prednostna naloga za vsako državo. Nobenega sovraštva, nobenih groženj, nobenih osebnih napadov.
Temu vljudnemu in splošnemu citatu je sledila skrbno zavita izjava pooblaščenca za medije EK: “Mamer je rekel, da se predsednica Ursula von der Leyen popolnoma strinja s tem odgovorom.” Predstavljajmo si, da bi slovenski vladni uslužbenec, recimo Uroš Urbanija iz UKOM-a dajal avtoritativne izjave na račun Angele Merkel ali Emmanuela Macrona! Nekoliko manj zavito je reagiral socialistični podpredsednik EK Frans Timmermans: da je treba spoštovati svobodo medijev in da Lili Bayer “zasluži našo podporo”. Po pisanju Burcharda je govorec Wigand napovedal, da bodo predlagali specifična priporočila glede varnosti novinarjev.
Burchard pa je vendar dopustil tudi žarek realnosti, saj je povzel izjavo vodje parlamentarnega programa na RTV Jadranke Rebernik, ki pravi, da gre za pretiravanja:
Janša ne more cenzurirati nikogar in nima nobenega dejanskega vpliva na glavne medije. Mislim, da je zdaj v Sloveniji veliko dramatiziranja. RTV je do sedanje vlade trša kot do prejšnje, morala bi biti politično nepristranska in neodvisna.
O stvari se je – izrazito polemično – razpisalo ljubljansko Delo, ki pa je – morda nenamerno – osvetlilo problem tudi z druge plati. Dopisnik Žerjavič se je namreč o zadevi posvetoval z evropsko poslanko iz Nizozemske – Sophie in’t Veld – ki si je razumevanje slovenske situacije ustvarila na podlagi informacij slovenskega novinarja Blaža Zgage, ki – kot je znano – že dolgo preganja Janeza Janšo. Zgaga (in Matej Šurc) sta leta 2007 zbrala 571 podpisov zoper slovensko predsedovanje EU. Glede na utemeljeno domnevo, da niti Bayerjeva niti Burchard ne razumeta slovenščine, je tako rekoč jasno, da tuje izjave in članke o Sloveniji (že mnogo let) pišejo slovenski opozicijski politiki in njihovi novinarski pomočniki. V našem primeru aktualna slovenska opozicija. Prispevki, ki jih objavljajo tuji mediji, so odvisni od politične privrženosti prišepetalcev in seveda od njihovega znanja tujih jezikov. Za marsikatero robatost je krivo tudi to.
Ob vsem tem se odpira še neko vprašanje. Newyorški Times na dolgo in široko poroča o novi francoski zakonodaji, ki obravnava problem priseljencev in t.i. islamsko levičarstvo. [6] Tej zakonodaji so se uprli mnogi družboslovci in zastopniki levičarskih strank. Times to dogajanje imenuje kulturni boj. Na prvih straneh francoskih časopisov se pojavlja vojna okrog družbenih ved. Dogajanje je povezano z množičnimi protesti glede rasizma in policijskega nasilja, nasprotujočih si pogledov na feminizem in glede islamizma. Predsednik Macron in njegovi ministri govorijo, da so njihovi nasprotniki “podivjali” (ensauvagement).
Zgovorni uslužbenci Evropske komisije, mednarodnih in nevladnih organizacij o francoskem dogajanju seveda molčijo, saj ne gre za velike kampanje v majhnih državah, ampak za – v njihovih očeh – majhne kampanje v velikih državah, ki jih je treba rešpektirati in katerih se bojijo.
Kar zadeva slovenske uslužbence, na primer diplomate, veleposlanike v Bruslju, bi bilo priporočljivo, da bi pravočasno in odločno branili svojo državo pred klevetami tipa Bayer. Mimogrede se zastavlja tudi vprašanje, kaj je za nepristransko obveščanje Bruslja naredil predstavnik Evropske komisije v Ljubljani Zoran Stančič?
Dimitrij Rupel
[1] “EU Commission condemns Slovenian PM Janša’s attacks on journalists” – Evropska komisija obsoja napade slovenskega predsednika vlade na novinarje, POLITICOEurope, 18. februarja 2021.
[2] Glej Peter Žerjavič, “Bruseljska zaušnica za Janšo”, Delo, 19. februarja 2021.
[3] Peter Žerjavič, “Janez Janša na bruseljskem sramotilnem stebru”, Delo, 19. februarja 2021.
[4] Ministrstvo za kulturo je objavilo naslednji elektronski zapis: “POLITICOEurope kaže izjemno politično pristranskost v članku o fantomski “vojni z mediji” v Sloveniji. Dejstva: 1) Slovenski zasebni mediji so pretežno v lasti levih medijskih tajkunov. 2) vlada RS je prek medijskega razpisa (pretežno levim medijem) podelila 2,6 milijona evrov in še na desetine milijonov iz interventnih sredstev za blaženje posledic koronavirusne bolezni. 3) Premier je bil kritičen do medijev, ki so poročali tako, da so ljudje začeli podcenjevati koronavirusno bolezen in zato niso spoštovali varnostnih epidemioloških ukrepov, a nikoli ni posegal v uredniško samostojnost. 4) Če je novinarje “strah” poročati o madžarskih investicijah v Sloveniji, tega gotovo ne kažejo, saj o tej temi veliko poročajo (tudi z namernimi pretiravanji in skrivanjem dejstva, da vsi mediji v madžarski zasebni lasti skupaj ne dosegajo niti 5% celotne medijske krajine). 5) Analiza o medijski pluralnosti, ki jo je opravila Fakulteta za medije, kaže, da imajo večinski mediji močno protivladno, opozicijsko medijsko držo, leva stališča pa prevladujejo nad desnimi, kar je v nasprotju z anonimnimi poročili, da so novinarji prisiljeni v samocenzuro. 6) RTV Slovenija ne bo ostala brez sredstev. Majhen delež RTV naročnine, ki bo prenesen na druge medije, bo nadomeščen z liberalnejšo zakonodajo na področju oglaševanja. Prav tako je vlada RS RTVS že izplačala 2,1 milijona evrov dodatnih sredstev za lajšanje posledic covida 19.”
[5] Direktor STA Veselinović, ki obtožuje vlado zaradi nezadostnega proračunskega financiranja, ima višjo plačo kot predsednik vlade ali predsednik republike. Nenavadno visoke plače nekaterih javnih uslužbencev so sicer na Slovenskem vse bolj razširjen pojav.
[6] Norimitsu Onishi, Constant Méhent, “Heating Up Culture Wars, France to Scour Universities for Ideas That ‘Corrupt Society’”, New York Times, 18. februarja 2021.