fbpx

Odprto pismo Jožeta Biščaka in Vinka Vasleta uredništvu Politica in novinarki Lili Bayer: Ste trobilo radikalne levice, izvoznik lažnih novic in študijski primer, kako zavajati javnost

Od leve proti desni: Jože Biščak, Lili Bayer in Vinko Vasle. (Slika: Twitter, arhiv Demokracije)

Drago uredništvo Politica, draga Lili Bayer,

če naju spomin ne vara, je bil Politico ustanovljen kot “nepristranski medij” z natančnimi informacijami in podrobnostmi iz ozadja političnega dogajanja. Želel je postati prestižen in verodostojen vir iz sveta globalne politike.

A pustimo to za zdaj ob strani. Koga izbirate za sogovornike, je vaša stvar. Je, seveda, vaša svobodna izbira. Le potem se ne pretvarjajte, da ste neodvisni, ampak to jasno zapišite: Podpiramo izključno medije, ki so ideološko naklonjeni levici. In, oprostite, če bi rekla “medije, ki so naklonjeni liberalni demokraciji”, bi bila to žalitev prvotnega pomena liberalne demokracije.

Pravzaprav se ne bi niti odzvala, če v besedilu ne bi bilo nekaterih skrajnih laži in manipulacij in če te ne bi bile svetlobna leta stran od resničnosti. Z drugimi besedami. Zdi se, da članek govori o nekakšnem vzporednem svetu. In mimo tega resnično ne moreva iti.

Ob branju članka z naslovom “Znotraj slovenske vojne proti medijem” se takoj občuti, da so ti dnevi mimo. Zdaj je to le še eno trobilo radikalne levice. Kako bi sicer sploh lahko razložili, da je ta nekoč pomemben medij tako temeljito prevaran s strani slovenske radikalne levice, ki uspešno izvaža svoje fantazije o slovenskih novinarjih, ki naj bi jih preganjala vlada.

Politico je uspel napisati absolutno sramoten članek, v katerem je intervjuval kopico anonimnih virov in dva politična aktivista; enega, ki se predstavlja kot novinar (glavni urednik STA, Slovenske tiskovne agencije), in tako imenovanega “medijskega strokovnjaka” Marka Milosavljevića, ki je zanesljiv človek radikalne levice, ko ta mora demonizirati in diskreditirati vse, kar je rahlo povezano z desnico.

Članek je poln anekdot, čustvenih zgodb o premierjevi preteklosti, praznih trditev in citatov premierja, ki so zunaj konteksta, v njem pa ni nobenih številk, ne grobih dejstev in ne empiričnih podatkov? Samo zvarek, sestavljen iz posameznih delov, ki so med seboj zelo specifično povezani, tako da ustvarjajo zelo jasno agendo, ki je sumljivo podobna agendi radikalnega dela slovenskih medijev – tistih, ki so v stanju nenehne vojne z vsem, kar je vsaj malo povezano z desničarsko politiko.

V spodnjem videu si oglejte, kaj promovirajo “naši” novinarji, ki se zavzemajo za “našo” demokracijo.

Da, res je, da je premier kritiziral STA, RTV Slovenija (nacionalna radiotelevizija) in številne druge medije. Označil  jih je za pristranske. Obtožil jih je, da se zaradi njih kriza covida-19 nadaljuje. Toda pri Politicu niso uspeli narediti nobene prave raziskave o slovenskih medijih. Če bi jo naredili, bi opazili, da velik del slovenskih medijev dejansko JE podaljševal pandemijo. Vse poletje so uslužbenci RTV Slovenija spodbujali protivladne proteste, na katerih so bili ukrepi proti epidemiji rutinsko kršeni.

Zloglasni raper Zlatko se je na nacionalni televiziji pojavil z raztrgano masko. Ljudje, ki so kršili pravila v zvezi s covidom-19, so bili pozdravljeni kot heroji, ki se borijo proti tiranski vladi, ki zaklepa ljudi v njihove domove. Prišlo je do množične medijske propagande, ki je v ljudeh vzbudila izjemno negodovanje do vseh ukrepov v zvezi s covidom-19 in zaradi katere so menili, da ti ukrepi nimajo ničesar skupnega s pandemijo, temveč so v resnici orodje vlade za zasužnjevanje državljanov. Skratka, slovenski mediji (ki so pretežno levičarski) so uporabili precej trumpovsko taktiko, in sicer se pretvarjajo, da epidemija ne obstaja, v upanju, da bo pandemija covida-19 trajala čim dlje, kar bi škodovalo priljubljenosti sedanje vlade. Premier je upravičeno kritiziral tako neodgovorno novinarstvo. Vendar pa nikoli ni poskušal vplivati na uredniške odločitve.

Politico zvesto izvaža lažne novice, ki so mu jih pošiljajo slovenski politični aktivisti, in trdi, da Janševa vlada zmanjšuje financiranje RTV (nacionalna radiotelevizija) in ustavlja financiranje STA (nacionalna tiskovna agencija). Toda slovenski agitatorji prikladno izpuščajo zelo pomembne težavne podrobnosti:

  1. Vlada načrtuje, da bo delno prerazporeditev RTV-prispevka drugim medijem RTVS-u v celoti nadomestila. Pravzaprav to mora storiti – ali pa bo načrtovani zakon o medijih razveljavljen takoj, ko bo sprejet.
  2. Pogodbo med vlado in STA je podpisala prejšnja vlada in določa, da se financiranje ustavi, če vlada ne dobi ustreznih finančnih poročil, na podlagi katerih določi znesek, ki ga mora dodeliti STA. Aktualni direktor STA ni hotel predati poročil, zaradi česar vlada ni imela druge izbire, kot da ustavi financiranje, saj ni mogla določiti, koliko sredstev mora dodeliti STA.

Toda tovrstne podrobnosti so nepotrebne motnje, ki v medijih pokvarijo lepo zgodbo o vojni.

Direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič in predsednik Nadzornega sveta STA Marko Hočevar (Foto: STA)

Vendar pa je nedoslednost tega sramotnega članka tako velika, da je preprosto ni mogoče spregledati. Glavna premisa članka je, da anonimni viri iz sveta medijev in novinarstva poročajo o grozljivih zgodbah o tem, kako so prisiljeni v samocenzuro. Ozračje naj bi bilo “zelo stresno in zelo brutalno”. Seveda bo vsak, ki že nekaj let živi v Sloveniji in govori tekoče slovensko, izbruhnil v smeh, ko bo slišal te zaskrbljene besede mučenih novinarjev, ki so očitno podvrženi obravnavi, primerljivi le tisti v Rusiji, na Kitajskem in v Venezueli. Glejte – vsak Slovenec ve, da so novinarji v Sloveniji kot svete krave, nihče se jih ne more dotakniti, navadno pa so povezani z močnimi levičarskimi medijskimi tajkuni, ki jih za pisanje dnevnih protivladnih neumnosti čudovito nagrajujejo. Trditev je tako absurdna, da ji niti levičarski Slovenci ne verjamejo, zato tako imenovana “vojna proti medijem” v Sloveniji v resnici nikoli ni tema razprav, saj absolutno nihče ne verjame, da so novinarji preganjani. Zato je to učinkovita tema za izvoz in napačno predstavljanje naivnim tujcem, kot je Lili Bayer iz Politica, ki v življenju ni nikoli brala slovenskih časopisov, gledala slovenskih TV-novic ali poslušala slovenskega radia. Za ljudi, kot je ona, je zgodba verjetna, kar pa slovenski aktivistični novinarji, kvaziakademiki in politična opozicija dobro vedo, zato so v ta projekt vložili veliko truda.

Čeprav je res, da je tema o preganjanju novinarjev tako smešna, da povprečen Slovenec niti ne potrebuje izpodbijanja (saj vsak dan bere članke, v katerih se iz Janše in njegove vlade neusmiljeno norčujejo), je za tujce potrebna dodatna razlaga.

Torej razmislite o tem: osnovno izhodišče članka je, da se novinarji tako bojijo vlade, da se začnejo samocenzurirati. Če bi bilo to res, bi medijska krajina predstavila dokaze. A dokazi so povsem nasprotni – nedavna analiza medijev, ki jo je naredila fakulteta za medije, je pokazala, da so osrednji slovenski mediji močno pro-opozicijski, protivladni in uredniško opazno pristranski v korist levice. Če bi bile anekdote, ki so jih povedali naivni Lili Bayer, resnične, bi prišlo do merljive spremembe v poročanju. Edina sprememba v slovenskih osrednjih medijih pa je bila ta: 15. marca so postali pro-opozicijski, do takrat pa so bili pro-vladni (ko je še bila na položaju levičarska vlada Marjana Šarca).

Marjan Šarec je odstopil na začetku najhujše epidemije covida-19. (Foto: STA)

Ko smo že pri Marjanu Šarcu – on je dejansko vodil vojno proti medijem. Vojno z dejanskimi posledicami. Posledicami, ki nikoli niso prišle na naslovnice NY Timesa ali Politica, saj o tem ni nihče seznanil Lili Bayer. Šarec je državnim podjetjem naročil, naj ne kupujejo oglasnih površin v desničarskih medijskih publikacijah. Z državnim sekretarjem Damirjem Črnčecem sta zavzela spletni portal Siol in ga uporabila kot megafon za napade tako na opozicijo kot na lastne koalicijske partnerje. Neposredno je vplival na nadzorni svet slovenskega Telekoma, ki je razveljavil pogodbo z internetnim portalom v lasti Bojana Požarja, neodvisnega novinarja, ki je razkril številne škandale prejšnje vlade, ki so privedli do odstopa štirih ministrov in državne sekretarke. Pravzaprav – Marko Milosavljević, ki tudi nastopa v članku Politica, je omenil, da je Marjan Šarec prevzel internetni portal Siol, vendar ni našel prave motivacije, da bi o tem nesrečnem dejstvu pisal v tujih publikacijah.

Članek v Politicu je študijski primer, kako preprosto je zavajati mednarodne novinarje, ki pišejo o lokalnih temah, o katerih ne vedo ničesar. Bayerjevi so izmišljene zgodbe prodali politični aktivisti, ki to taktiko smatrajo kot del gverilske vojne proti sedanji vladi. Politični aktivisti, ki so se navadili na lahko življenje s praktično neomejenim dostopom do denarja davkoplačevalcev, ki so ga uživali v prejšnjem desetletju levičarskih vlad. Zanje strmoglavljenje sedanje vlade pomeni finančne privilegije.

A krivda je še vedno trdno na strani Bayerjeve. Vlada je objavila korespondenco med njo in vladnim uradom za komuniciranje, odzvala se je na vse napačne trditve, ki jih je Bayerjeva prejela od političnih aktivistov. Nič od tega ni bilo vključeno v njen članek. Da predstaviš obe plati zgodbe, bi morala biti osnova novinarstva. Zdi se, da to ne velja niti za Bayerjevo niti za Politico. Bolj so zainteresirani za pisanje evropskih verzij ničvrednih člankov “oranžni-človek-slab”, ki so del globalne agende radikalne levice, kot za resno novinarstvo. Sram te bodi, Politico. Nisi več informativen. Si propagandni stroj. Ni čudno, da so vaši pisci propadli, potem ko je Ben Shapiro napisal članek za vaš medij.

Bojan Petan (Foto: STA)

Slovenski večinski medijski prostor je že nekaj let v hudi moralni, etični in profesionalni krizi. Primerjave s preteklostjo bi našli celo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je šlo za diktatorsko cenzorsko vladavino komunistične partije s to razliko, da zdaj mediji sami pristajajo na to vlogo iz različnih razlogov – ker so tesno povezani s posameznimi centralami levih političnih strank in so v resnici njihovi propagandisti in agitatorji; iz oportunizma, ali pa zato, da v teh medijih na slabo plačanih delovnih mestih sploh lahko delajo kot prekarci in brez ustrezne izobrazbe. Pri tem je zgovoren primer celo nacionalne tiskovne agencije STA, ki ji načeljuje Bojan Veselinovič, to je tiste vladne agencije, ki se ustanovitelju upira posredovati finančne podatke! Povprečna plača novinarja tam je okrog 1000 evrov, njegova neto plača je petkratnik novinarske, pri čemer se ne pozabi posebej nagrajevati na mesečnem in letnem nivoju. Zaradi nevzdržnih delovnih in tudi socialnih razmer, se je večina novinarjev te agencije pred dnevi javno uprla. V večinskih medijih tega nismo mogli prebrati.

Slovenski večinski mediji so v glavnem v rokah tajkunov, ki te medije zlorabljajo za svoje posle. Njihov moto ni obveščanje javnosti o pomembnih dogodkih, ampak uporaba in zloraba teh medijev za lastne posle in za širjenje zgolj leve politične agende. Tako je lastnik Dela tajkun Stojan Petrič, ki je moralno problematična osebnost, zdaj pa je bila proti njemu vložena celo kazenska ovadba, o čemer pa njegovo Delo seveda ne sme poročati. Solidarni pa so tudi ostali mediji. Dnevnik je v rokah tajkuna Bojana Petana, podobna je lastniška struktura Večera, za vse tri dnevne časopise pa velja, da  so ne glede na internetne medijske vsebine, ki vplivajo na naklade, v resnici v katastrofalnem položaju – kadrovskem, finančnem in nakladnem.  Temeljni razlog seveda tiči v vsebinah teh medijev, ki so pod profesionalne in z novinarskega stališča etično zelo vprašljive. Problem ni v tem, da so levo, nekateri celo skrajno levo vsebinsko orientirani, ampak, da ne spoštujejo osnovnih uzanc novinarskega dela in da se v resnici mnogokrat norčujejo iz etičnega kodeksa in ignorirajo Münchensko deklaracijo ne samo o pravicah, ampak tudi o dolžnostih novinarjev.

Znan je tudi primer tako imenovanega medijskega imperija Martina Odlazka oziroma skupine Media24, ki izdaja več kot 60 različnih medijev – časopis, ima številne radijske postaje, deset revij, televizijo in spletna mesta. V tem primeru gre zagotovo za nedovoljeno medijsko koncentracijo in zlorabo medijske moči, ker pa ti mediji (z zelo rumenimi vsebinami) služijo propagandnim levičarskim interesom, se seveda nič ne zgodi. Mimogrede: lastnik je bil že v več kazenskih postopkih in celo v zaporu.

Zlatan Čordić (Foto: STA)

Vsaj na začetku perspektivna zasebna POP TV se je v zadnjih letih spremenila v histerično televizijsko postajo, ki je v informativnem programu na ravni proslulega pornografskega šova Jerryja Springerja. Primerjava je primerna, saj gre pri omenjeni POP TV v resnici za politično pornografijo in ne za informiranje. Katastrofalno za novinarstvo pa je, da se je tej vsebinski agendi zelo približala nacionalna RTV Slovenija, ki ni v zasebni lasti in jo morajo mesečno plačevati vsi državljani. Njen informativni (pa ne samo ta) program je popolnoma levo enostranski, poln dezinformacij, polinformacij in celo namernih laži. Če se kdo obregne ob takšne medijske vsebine, se takoj alarmirajo mednarodne novinarske organizacije, veleposlaništva in Bruselj češ, da gre za napade na novinarsko svobodo in avtonomijo, pri čemer pozabljajo, da sta svoboda in avtonomija v novinarstvu v neposredni zvezi z visoko profesionalnostjo. Če pa se oglasi kdo iz politike, ali vlade, pa se to razume kot grožnja, ne samo kot kritika. V slovenskem novinarskem prostoru ni niti enega samega primera oblastne grožnje novinarjem, razen, kadar je na oblasti levica, kot je to bil primer vlade Marjana Šarca, ki je manjšinskim medijem desnega pola grozil z odvzemom oziroma celo prepovedjo oglaševanja. Ti mediji so neprestano napadani s popolnimi izmišljotinami, njihove vsebine in posamezni novinarji pa deležni ovadb na tožilstvo celo s strani novinarske organizacije.

Za konec samo še o t. i. fizičnih napadih na novinarje. Znani so samo trije primeri v vseh teh letih, ko je na primer raper Zlatan Čordić konec lanskega leta napadel novinarsko televizijsko ekipo, snemalcu iztrgal kamero iz rok in jo poškodoval, da o drugih njegovih grožnjah ne govorimo. Čordić je znan podpornik t. i. covid idiotov in leve politične scene. Drug primer je primer ekstremnega levičarja, ki je lani med nekimi demonstracijami napadel fotoreporterja in ga hudo poškodoval, lotil se je nekega snemalca, ga podrl na tla in obrcal, potem pa enako storil tudi nekemu policistu. Tretji primer sega nekaj let nazaj, ko je znani prestopnik in problematični človek z avtomobilom zapeljal na kamero TVS, pri čemer se je napad skušal pripisati vladnim kritikam te televizije in jih prilepiti desnici.

Novinar in zgodovinar Jože Možina. (Foto: rtvslo)

Nikdar pa večinski mediji na primer niso poročali, ali se zgražali nad sistematičnimi napadi in grožnjami posameznikov na novinarja in urednika nacionalne televizije dr. Jožeta Možino, od katerih so bile nekatere celo na ravni t. i. fizičnega kontakta, ali pa v stilu: treba ga je povoziti na prehodu za pešce, treba ga je ustreliti itn. Gre za bivšega direktorja TVS, ki kot urednik in novinar ne pristaja na samopašno enostransko levičarsko propagando hiše, kjer službuje.

Jože Biščak in Vinko Vasle

 


Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.

Vinko Vasle je dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor nacionalnega Radia Slovenija ter avtor več romanov, med drugimi Purgarji, Darovalec, Arhivar, Prva hiša na Marsu in Pisma podpore in upora.