Samo bedaki in noji

Ivan Šokić

Migranti mladoletno dekle obmetavali s kamni, ilegalni migranti razbili vikendico, ilegalni migranti ugrabili upokojenega vinogradnika. To je zgolj jagodni izbor vsega, kar je vse od začetka migrantskega vala leta 2015 doletelo prebivalce Slovenije.

Ljudje so si zatiskali oči. Kdorkoli je imel kaj za pripomniti o migrantih, je bil razglašen za nestrpneža, islamofoba, fašista. Reči, da Slovenija pripada Slovencem, tako kot Italija Italijanom, Hrvaška Hrvatom, Japonska Japoncem, Kenija Kenijcem in Afganistan Afganistancem, je postalo nesprejemljivo.

Zdrav razum je v osrednjem medijskem prostoru postal državni sovražnik številka ena, njegovi glavni nasprotniki pa hinavci. Po eni strani so vzklikali, kako je treba tem ubogim za boj sposobnim moškim pomagati, po drugi strani pa jih sami niso bili pripravljeni sprejeti v svoja domovanja. A nekateri s(m)o vztrajali pri svojem in opozarjali, kaj čaka Slovenijo, vkolikor bo nadaljevala po poti norosti v imenu kulturne raznolikosti, ki nas tako zelo bogati. Kako že gre tista o preroku v njegovem kraju? Vkolikor bo Slovenija še naprej sprejemala migrante namesto da bi zavarovala svoje zunanje meje ter zaščitila svoje državljane, jo čaka usoda, podobna tisti, s katero se danes soočajo Švedska, Nemčija, Francija in Velika Britanija. Posilstva, umori, kraje, nasilje, vandalizem, terorizem. Trenutno smo na 5/6.

Vaške straže bolj nevarne od migrantov
Slovenski oblastniki tega nočejo sprejeti, nočejo razumeti. Bolj nevarne od migrantov, ki posiljujejo slovenske študentke po študentskih domovih, se jim zdijo vaške straže, ki delujejo v skladu s slovensko zakonodajo, ko prežijo za posamezniki, ki so to isto zakonodajo pripravljeni kršiti, ko nelegalno prečkajo mejo. Da o Andreju Šišku in njegovi veseli druščini ne izgubljam besed. Edina stvar, ki jo Šiško in Štajerska varda ogrožajo, je kak sod vina. To dovolj nazorno kaže že sam Šiško, ki na raznih videoposnetkih paradira s čutaro v obliki puške, iz katere cevi rad srkne.

Norost Katičeve in Levice
Ministrica za pravosodje Andreja Katič je vseeno napovedala spremembo kazenskega zakonika, ki bi po novem prepovedal oblačenje v uniforme ali uniformam podobna oblačila in nošenje igrač, saj lahko taka podoba pripadnika vaške straže čustveno prizadene ilegalnega migranta, na katerega naleti. Da, tako daleč smo. Bolj kot dejstvo, da je kriminalec ilegalno vstopil v državo, naše oblastnike skrbijo čustva ilegalnega migranta. Brez skrbi, za partizane na proslavah je naredila izjemo. Katičeva v svoji norosti ni osamljena. Odkar je Levica tudi uradno opozicija, so štafeto norosti prevzeli Socialdemokrati. Od raznoraznih parol, da je zelena nova rdeča, smo kaj hitro prišli do državne sekretarke na Ministrstvu za pravosodje Dominike Švarc Pipan, ki se te dni ukvarja s potrebo po spremembi definicije posilstva. Razlog za to je 38-letni ilegalni migrant iz Maroka, ki je septembra 2019 v roku desetih dni eno študentko v njeni sobi v študentskem domu posilil, drugo pa na Metelkovi nadlegoval in ji grozil z nožem – rešil jo je mimoidoči.

Zločin bi lahko preprečili
Švarc Pipanova je nagnusno dejanje ilegalnega migranta v hipu zrelativizirala, češ zakaj bi nas moralo skrbeti to eno posilstvo zgolj zato, ker je storilec tujec. Razlog je preprost. Ker bi ta zločin lahko bil preprečen. Vse, kar je bilo potrebno narediti, je deportacija ilegalnega migranta nazaj v Maroko, kjer bi se lahko izživljal nad ovcami, kozami ali kamelami in se morda, kakor je v Maroku navada, s katero od svojih žrtev tudi poročil. A kar drži kot pribito, njegovima žrtvama v Sloveniji bi bile prihranjene grozovite izkušnje, ki ju bodo spremljale skozi celo življenje. Omenjeni primer je evroposlanka Tanja Fajon pospremila s čivkom, kako je potrebno deklicam in ženskam olajšati pot do splava. S takimi ljudmi imamo opravka. Prepričani so, da je vsak primer, ki razbije njihovo utvaro o svetu, zgolj to, osamljen primer. V resnici pa gre za samo še en žebelj v krsti, ki je te dni bolj podobna železni devici.

Žalostna resnica je, da se tu ne da veliko spremeniti. Vsaj ne z argumenti. Življenje pa nam kaže, da so spremembe v razmišljanju, ki pridejo skozi prakso, še kako boleče, posameznika pa zaznamujejo za celo življenje. Koliko žrtev na oltarju raznolikosti bo še potrebnih, preden bomo rekli dovolj?

Ivan Šokič