Hamado Dipama pravi, da v njegovem maternem jeziku mosi ne obstaja beseda tujec. V Burkini Faso, od koder je pred skoraj dvema desetletjema prebegnil v München, tudi pojem dom razumejo drugače: to ni potni list ali dovoljenje za bivanje, ampak kraj, kamor prideš in se odločiš, da bo tvoj dom.
Kot ga je bilo razumeti v pogovoru za portal InfoMigrants, je razočaran nad Evropo, ki ga ima za tujca in ker Evropejci izrazov ne pojmujejo tako kot dežela tik nad ekvatorjem. Na Bavarskem je zato postal politični aktivist za “socialno pravičnost”, je soorganizator vseafriškega kongresa in član mestnega sveta za migracije. Njegov cilj je, da Nemci postanejo bolj “afriški”, da se prilagodijo drugim kulturam. Vse drugo je rasizem. Toda biti samo proti rasizmu ni dovolj, dviguje prst proti belim Nemcem. Ti se morajo samoobtoževati, da so v Evropi privilegirani. Ali je pot prava, jim bo pokazal Dipama. “Kot črnec moraš biti vedno vodja,” je prepričan.
Dipama ni edini tujerodni prišlek v Evropi, ki tako razmišlja. Na milijone jih je že. Prihajajo predvsem iz Afrike in arabskega sveta; večinoma ilegalno. Imajo podobno plemensko-nomadsko razmišljanje kot “novi” Bavarec. Da sodobne suverene države ločijo meje, ki jih lahko zakonito prečkaš, če pokažeš potni list, ne priznavajo. Menijo, da je njihova pravica, da gredo kamorkoli in se ustavijo kjerkoli jim godi. Vse drugo je rasna diskriminacija. Tudi verska. Prišleki so po pravilu muslimani, ki bodo v naslednjih mesecih zaradi razmer v Afganistanu še bolj preplavili Evropo. Na podoben način kot pred leti iz Sirije. Želeli bodo, da jim Zahod omogoči prakticiranje njihove vere, zato se bo zaradi »tenkočutnosti« liberalcev nekaj tisočim mošejam in molilnicam pridružilo na tisoče novih. In ti ljudje, kar zadeva islam, niso prav nič drugačni od talibanov.
Islam jim je edina prava pot
Če pridejo na Zahod, to ne pomeni, da morajo živeti po pravilih zahodnih demokracij. Njim edino pravo pot v življenju kaže islam, besede preroka Mohameda so tiste, po katerih morajo živeti, kjerkoli so, kamorkoli stopi njihova noga. Zanje so Evropejci, čeprav jih bodo sprejeli odprtih rok, neverniki in brezbožniki, ki jih morajo dobri muslimani najprej poskušati spreobrniti, če pa to ne gre, jih morajo uničiti. Zato je množično sprejemanje »ubežnikov« iz Afganistana, ki bi jih kot kvote sprejele posamezne države EU (kar si želita vodja luksemburške diplomacije Jean Asselborn in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen), pospeševanje samomora (krščanske) Evrope, ponavljanje usodnih napak, ki jih je Zahod začel delati pred pol stoletja (naftna kriza) in jih nato ponavljal do danes, ko ob vsaki krizi na Bližnjem vzhodu ali v Afriki skrušeno dahne: »Mea culpa.«
Evropa postaja neprepoznavna
Zahodna Evropa (»jedrne države«) postaja vse bolj neprepoznavna. Ne gre samo za vdor tujcev in tujih kultur, ampak za izgubljanje sposobnosti trezne moralne presoje na vseh področjih življenja, kar posledično pomeni zaton nekih univerzalnih in kolektivnih vrednot, na katerih so življenje gradili narodi Evrope. Na čelu zatiranja znanja, družine, dosežkov, krščanstva in svobode so hudobci multikulturalizma, ki politično podporo najdejo predvsem na levici, čeprav se ta benigna indoktrinacija pospešeno širi tudi na mainstream desnico. Žal, a to je treba priznati in povedati jasno in glasno. Niti Bruselj ni več to, kar je bil in za kar se predstavlja, uveljavljanje Petrovega načela ga spreminja v smrdeče močvirje. Samo nebesa vedo, kakšne katastrofe nas še čakajo.
Jože Biščak