Odkar je Hillary Clinton pred šestimi leti izgubila volitve za predsednico ZDA, se je feminističnemu sestrstvu ter vsem levo-liberalnim “zaveznikom” in podrepnikom tega sestrstva popolnoma odpeljalo. Že prej so kričali o vseh mogočih in nemogočih krivicah, zdaj pa se je kričanje še okrepilo. In tako smo vsakodnevno bombardirani s kričanjem o mizoginiji, seksizmu, toksičnih moških, institucionalni patriarhalni družbi in tako naprej in nazaj.
In zahtevah po “prebitju steklenega stropa”, se pravi izvolitvi žensk na najvišje položaje. Pretekli teden se je eno takšno prebitje zgodilo v sosednji Italiji. Giorgia Meloni bo postala prva predsednica italijanske vlade. Pričakovali bi, da bodo feministke zarajale, a glej ga, zlomka, enoglasno so zakrulile, da to ni to.
Ker Melonijeva ni prava ženska ali nekaj. Ker je desničarka, groza. Predstavlja se kot Italijanka, kristjanka in mati, kako si (prosto po Greti) drzne. Predvsem pa se noče predstavljati kot trpeča žrtev patriarhalne družbe, kar je nedopustno. Ni naša, ni prava in klinc gleda stekleni strop. Podobno je bilo leta 1979 v Veliki Britaniji, ko je stekleni strop prebila Margaret Thatcher. Feministično sestrstvo tudi Thatcherjeve ni priznalo za svoje, ker je bila desničarka. Ker ni jamrala in igrala žrtve. Ker je trinajst let (kar je rekord v novejšem času) vodila Veliko Britanijo in si celo prislužila vzdevek “železna dama”. Na to je bila ponosna in se ni pritoževala zaradi “seksističnega objektificiranja”.
Zato je feministično sestrstvo ves čas njenega premierstva navdušeno sodelovalo v brutalnih medijskih napadih nanjo in rajalo ob njenem padcu. Sicer pa so doslej v Veliki Britaniji zasedale položaj predsednika vlade tri ženske in vse tri so bile članice desničarske konservativne stranke. Feminizmu zavezani – vsaj tako pravijo – laburisti še niso našli načina, da bi prebili svoj stekleni strop in za voditeljico stranke izbrali žensko. A feministični ferajn še naprej podpira laburiste, kar le potrjuje, da je sestrstvo predvsem brezmejno hinavsko …
Bogdan Sajovic