Slovenci in demokracija

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Letos bomo Slovenci praznovali obletnico nad vse pomembnega dogodka – 16. maja 1990 je nastopila svoj mandat prva slovenska demokratično izvoljena vlada. S tem je Slovenija prešla iz komunističnega totalitarizma v demokratično državo. Vsi, ki smo si za ta prehod prizadevali, smo se dobro zavedali, da razvite demokracije ni mogoče vzpostaviti na enkrat. Za polno delujočo demokracijo je potreben nenehen razvoj in popravljanje eventualnih napak. Potreben je politični pluralizem, vendar bi stranke in vlade morale razvoj demokracije postaviti pred svoje trenutne interese. Prav tako pa sta potrebni trdna volja in odločenost, da je demokratični sitem tista oblika medčloveških odnosov, h kateri stremimo ter realna ocena stanja in pripravljenost pomanjkljivosti odpravljati. V tej kolumni se bom omejil na oceno stanja, v katerem se slovenska demokracija nahaja. Pri tem se bom naslonil na publikacijo znanega časnika Economist: Democracy Index 2019.

V svojih razmišljanjih in izvajanjih izhajam iz predpostavke, da so se Slovenci vsaj od srede 19. stoletja večinsko zavzemali za demokracijo. Mogoče je bila v začetku ta ideja res omejena na intelektualno elito, kasneje pa je nedvomno postala večinska. Tako je že France Prešeren zapisal: “Tja bomo našli pot, kjer si nje sinovi prosti volijo vero in postave”. Po revolucionarnem letu 1848 se je demokracija v Avstro-Ogrski, katere del smo bili tudi Slovenci, počasi vzpostavljala. Proces res ni bil hiter, za mnoge prepočasen, vendar se je demokratičnost države počasi a konstantno izboljševala. Ta proces je prekinila 1. Svetovna vojna in naša kasnejša vključitev v Jugoslavijo. Od tu dalje pa je šlo s stanjem demokracije dobrih sedemdeset let samo še od slabega na slabše. Najprej je prišla diktatura srbske dinastije Karaᵭorᵭevićev in nato komunistični totalitarizem. Prva slovenska demokratično oblikovana vlada z Lojzetom Peterletom kot predsednikom vlade in Demosom kot nosilno politično grupacijo je v svojih dobrih dveh letih delovanja naredila, vsaj po moji oceni, veliko, da bi Slovenijo popeljala iz totalitarne v demokratično družbo. Jasno pa je, da v tako kratkem času ni uspela izpeljati celotnega prehoda. Kasnejše slovenske vlade z redkimi izjemami tega osnovnega poslanstva, izgradnje delujoče demokracije, niso, ali vsaj uspešno ne, nadaljevale. Tako Economistov Democracy Index Slovenijo skupaj z Litvo med 167 državami uvršča na 36 mesto torej med demokracije z napako (flowed democracies) s povprečno oceno 7,50 od desetih možnih. Od evropskih postkomunističnih držav sta bolje ocenjeni Estonija in Češka, takoj za nami pa je Latvija.

Ker sta ocena in mesto bistveno manj, kot sem ali smo pred tridesetimi leti pričakovali, je zanimivo pogledati, kako smo do te ocene prišli. Žal Democracy Index objavlja svoje ocene šele od leta 2006 naprej. Vendar vsaj po mojem mnenju tudi to časovno obdobje zadostuje za relevantne zaključke. Slovenija je dosegla absolutno najvišjo oceno 7,96 v letih 2006 do 2008, torej v letih, ko je slovensko vlado vodil Janez Janša in so njeno jedro tvorile desnosredinske stranke. Prvi opazen padec indeksa demokracije je sledil v času vlade, ki jo je vodil Borut Pahor in je bila SD vodilna stranka. Tako je l. 2010 znašal samo še 7,69. V času kratkotrajne druge vlade, ki jo je vodil Janez Janša se je indeks demokratičnosti nekoliko popravil in je znašal 7,88 v leti 2012 in 2013.

Po vladi, ki jo je vodil Janez Janša, je indeks demokratičnosti začel padati
Od tu dalje pa se je samo še zmanjševal. Do drugega opaznega padca indeksa demokratičnosti je prišlo pod vlado, ki jo je vodila Alenka Bratušek. Tako je indeks demokratičnosti leta 2014 padel na 7,57. Od tu dalje pa je indeks demokratičnosti v času vlade,ki jo je vodil dr. Miro Cerar drsel navzdol vse do 7,50. Sedanja vlada, ki jo vodi Marjan Šarec, to nesprejemljivo nizki nivo indeksa demokratičnosti ohranja. Torej za Slovenijo ni samo zaskrbljujoč nizek in prenizek nivo indeksa demokratičnosti, ampak predvsem njegov trend. Med tem ko vse druge postkomunistične države svoj indeks demokratičnosti izboljšujejo, pa v Sloveniji ta po letu 2008 upada. Do zaznavnih upadanj je prišlo pod vsemi levo usmerjenimi vladami, s tem da pod sedanjo vlado ta indeks stagnira. Ker sta danes oznaki leva ali desna vlada nekoliko nedoločeni, si bom drznil zapisati, da je indeks demokratičnosti upadal v obdobju vseh vlad, v katerih je sodelovala stranka SD. Ker jo imam, kljub številnim preimenovanjem še vedno za naslednico ZK, se sprašujem ali nas ne vodijo nazaj v komunistični totalitarizem.

Indeks demokratičnosti v Sloveniji nezadovoljiv
Naj zaključim z ugotovitvijo, da je sedanji indeks demokratičnosti v Sloveniji po moji oceni nezadovoljiv in bistveno pod pričakovanji pred tridesetimi leti. Še bolj pa je zaskrbljujoč njegov trend zmanjševanja. Zato pričakujem od predsednika vlade jasno zavezo, da bo trend upadanja indeksa demokratičnosti ustavil in ga obrnil navzgor. Od njega pričakujem jasno zavezo, da bo do konca svojega mandata indeks demokratičnosti popravil vsaj na nivo iz leta 2008. Če teh mojih vrstic ne bo prebral, pa bi bilo lepo, da bi ga kdo od poslancev na to njegovo moralno dolžnost spomnil. Če pa predsednik vlade ocenjuje, da indeksa demokratičnosti v Sloveniji ni sposoben bistveno izboljšati, naj prosim lepo odstopi in da priliko tistim, ki nam bodo sposobni zagotoviti demokracijo in ne demokracijo z napako.

Prof. dr. Andrej Umek

  • Jan Kovalski

    Da bo bolj pregledno:
    Indeks demokratičnosti (lestvica do 10 ki je najvišji)
    7,96 v letih 2006 do 2008
    7,69 v letih 2009 do 2011
    7,88 v letih 2012 do 2013
    7,57 v letih 2013 do 2014
    7,50 v letih 2014 do 2020
    Stanje navidezne demokracije
    Left is left, right is right!

  • Ivan Ivanovič

    Ko smo bili priče nastajanja slovenske demokracije, smo bili skrajno naivni. Nismo se zavedali, da je demokracija nekakšna fatamorgana – optična prevara. Tudi v demokraciji vladajo zakulisne elite, ki niso od nikogar izvoljene, politiki pa so le njihove lutke. Povsem razumljivo je, da se je “bivša” partija, ki je bila v komunizmu edina organizirana politična sila, hitro pobrala in se zakulisno spet organizirala pod vodstvom Kučana, ki jo vodi še danes. Partijska nomenklatura je imela po prvih pluralnih volitvah še vedno v rokah večino vzvodov oblasti. Obvalodovala je medije, šolstvo, javno upravo, organe pregona, sodstvo, državne banke, večino podjetij, ki tedaj še niso bila privatizirana (rdeči direktorji), sindikate… Ves ta sistem je bil in je še vedno podtalno povezan in deluje v skladu z interesi zakulisne elite, globoke države ali mafije, kakor komu ljubše. Izvoljeni politiki so večinoma le lutke te elite, ki danes so, jutri jih ni, realno vladajoča zakulisna mafija pa je “večna”.

    • Simon Rožič

      Tisti, ki se Kučanizmu upira, nima možnosti vladanja in preživetja! Dokler se
      sivec veselo kotali po ulicah rdeče okupirane Ljubljane, nimamo nobene “šanse”,
      …ampak rešitev obstaja! Pametni volivci!

  • Andrej

    Šarec je za indeks demokratičnosti v Sloveniji naredil največ, kar je lahko. Odstopil je. Pa ne zaradi izboljševanja indeksa, ampak, ker je tudi on sam dojel, da je nesposoben. Sicer zelo redko kaj dojame, ampak enkrat mu je pa le uspelo.

    • Ivan Ivanovič

      Se bojim, da ni dojel, da je nesposoben. Kolerik kot je, se je skregal z vsemi, tako da mu ni preostalo drugega kot da je odstopil. Zdaj pa je prepričan, da je on edini pameten, vsi drugi pa so cepci. Verjame, da mu bodo volivci dali ponovno možnost, da bo skratka zmagal na volitvah, vsi drugi pa se mu bodo morali ponižno klanjati. To so pač njegove infantilne narcistične sanje. Samo upamo lahko, da ga volivci s pomočjo dirigranih medijev ne bodo ponovno reciklirali. Ve se, kdo jih obvladuje.

    • Lustrator

      Žal le na prvi pogled – dejansko pa je ravno nasprotno. Fenomen Šarec je možen samo v popolnoma nedemokratičnih družbah, kjer medijski monopol oziroma njegvoi botri čez noč ustoličijo (ali uničijo!) praktično kogarkoli. In temu nedemokratično “izvoljenemu” klovnu je zdaj premalo, da ima v parlamentu 2/3 podporo – zaradi INTERESOV ZAKULISJA je ogrozil (in finančno škodoval) državni stabilnosti, da se bo ja lahko še enkrat pogledal v ogledalo tako ali tako umetno ustvarjenega javnega mnenja. Če bi bili njegovi nameni pošteni ali vsaj logični, bi se z odstopom tudi umaknil iz politike, kar je samoumevno. Tako pa je naredil podobno kot Cmerar – s svojim odstopom je za nadaljnje leto ohromil delovanje države, odgovornost prenesel na vse ostale, češ da tako ne more vladati, nato pa spet kandidiral, kot da imamo ljudje spomin zlate ribice. Njegovo obnašanje je podobno kot pri osnovnošolčku, ki v četrtek pred kontrolko javka kako slabo se počuti in ne more v šolo, v petek pa pride ves poskočen na športni dan.

      Gizdalinsko in nesprejemljivo za kogarkoli iz javnega sektorja, kaj šele predsednika vlade. Sram naj bo vse, ki so in mu bodo spet namenili svoj glas. Zaradni njihove maloumnosti trpi ugled celotne države!

  • Novakec1

    Že dvajset let tulim da je demokracija ena velka posranija, počas dojemate. Kar tekmoval ste kdo bo večkrat po goflji vlaču to besedo.

  • Natjer

    Preveč je naivnežev, ki verjamejo lepim besedam SD, saj tudi sami ne verjamejo temu kar govorijo. Pomembni so stolčki!