[Slovenci in Evropa] Janez Janša: Čas, ki je pred nami, tudi pred Slovenci, je čas boja

Foto: STA

Pride čas, ko mora narod premisliti svoje mesto v svetu. To lahko produktivno naredi samo v odprti in demokratični razpravi. Pričnimo jo čimprej. Čas pred nami je močno drugačen kot leta 2004, ko smo se pridružili EU in Natu in svojo usodo na podlagi visoke podpore na referendumu tudi politično povezali z drugimi narodi zahodne civilizacije.

V desetletju in pol, ki je sledilo, smo najprej nekaj let živeli medene tedne ponovno združene Evrope, se nato spopadali z gospodarsko krizo razvitega sveta ter se na koncu soočili z množičnim migracijskim pritiskom na bogato in staro celino. Brez premora je sledil brexit, ki predstavlja največji šok za EU od njenega nastanka dalje. Iz EU, ki se je doslej le širila, odhaja ena njenih največjih članic.

EU zaradi tega ni razpadla in tudi jutri še ne bo, se je pa ustavila. In naenkrat je postala možna tudi vožnja nazaj. Že sam praktični obstoj takšne možnosti močno poveča nestabilnost. Nestabilno okolje samo po sebi krepi egoizme in preprečuje dobre kompromise, ki so temeljni način delovanja unije.

Diskriminacija malih in nesocialističnih držav
Zadnje krize, še posebej migrantska, so dodatno razgalile obstoj dvojnih meril znotraj EU. Zaradi svoje specifične teže, številčne zastopanosti v bruseljski administraciji in vpliva na ključne formalne odločevalce v EU, predvsem na Evropsko komisijo, lahko največje članice unije svoje nacionalne težave z lahkoto predstavljajo kot skupne, “evropske” probleme. In v isti sapi nacionalne probleme manjših držav članic z lahkoto ignorirajo, razglašajo za “nacionalistične” težnje ali sebične, “neevropske” prijeme ter v skrajnih primerih celo kot možne kršitve evropskih pravnih norm.

Uporabi dvojnih meril na osi veliki-majhni se je v zadnjem času pridružila še uporaba dvojnih meril na podlagi političnih delitev. Medtem ko za države z nesocialističnimi vladami evropski parlament in komisija sprejemata opozorilne in sankcijske resolucije ali ukrepe, česa podobnega ob mnogo hujših očitkih zoper države s socialističnimi ali levoliberalnimi vladami ne doživimo. Da bi prikrili politična dvojna merila, njihovi apologeti priročno uporabljajo ideologijo. Zadnji hit je domnevni spopad med različnimi “demokracijami”. Napredne sile naj bi prisegale na liberalno, nazadnjaške pa na iliberalno demokracijo. Ko na trik pogledamo od blizu, se hitro izkaže kot – trik. Demokracija je pač demokracija. Način odločanja, pri katerem ima vsak polnoleten in opravilno sposoben človek en glas.

Dvojna merila uničujejo medsebojne vezi
Pridevniki: socialna, krščanska ali liberalna demokracija so vrednotni. Označujejo različne politične usmeritve, ki pa so vse demokratične, ker pristajajo na splošno volilno pravico in zavračajo vse totalitarizme enako. Do nedavnega je veljalo, da nobena demokracija ni “vrednejša” od drugih. Nato pa se je pojavil trik. Prava demokracija da je zgolj liberalna, so začeli razlagati. Da so trik pograbili in uporabili liberalci, se zdi samoumevno že zaradi svojega imena. Da ga uporabljajo socialisti, je v njihovi naravi, saj so navajeni pojme poljubno izkrivljati. Da pa so trnek zagrabili nekateri krščansko-demokratski teoretiki in politiki, pa že meji na mazohizem.

Uporaba dvojnih meril je vedno najhitrejši način za uničevanje medsebojnih vezi, zaupanja in ustvarjalnega vzdušja v vsaki skupnosti. Intenzivnost tega pojava se je v Evropski uniji v zadnjih letih drastično povečala in to nas lahko skrbi, zelo skrbi.

Čas, ki je pred nami, tudi pred Slovenci, je čas boja
Slovenci smo vstopili v EU narodov. V edinstveno povezavo, ki formalno zagotavlja enakopravnost naše kulture, jezika, nacionalne identitete. Ki nam omogoča soodločanje pri bistvenih zadevah. V idealnih okoliščinah seveda, ki predpostavljajo, da smo sami tega sposobni in da drugi spoštujejo pravila. Danes sta oba pogoja pod vprašajem. Ugodno okolje se ohlaja, grožnje se obujajo. Slovenci kot majhen narod se moramo tega pravočasno in dovolj resno zavedati. Grožnje prihajajo iz obeh strani. Pospešena “integracija” in “federalizacija” unije se lahko danes uresničujeta zgolj v škodo manjših narodov. Če se naš “nacionalni glas” šibi in se krepi večinsko odločanje, bomo na koncu iz vsaj delno enakopravnega položaja za mizo med sedemindvajseterico pristali z manj kot 1 % vplivom na večinskih “evropskih” volitvah. Po drugi strani nacionalizmi velikih evropskih držav, ki so v preteklih stoletjih večkrat pustošili celino, tudi danes niso brezzobi tigri. Še kako so prisotni, le za velikimi besedami in frazami, medijskimi monopoli ter uporabo dvojnih meril so skriti. Lahko da se komu trenutno kažejo kot zavezniki v boju proti agresivnim socialističnim popadkom, s katerimi želijo Evropo spremeniti v multikulturno gmoto. A zgodovina nas je naučila, da se skrajnosti velikih bodisi spopadejo ali celo dogovorijo na račun malih narodov.

Ne bodite presenečeni, če boste nekoč v prihodnosti odkrili, da med federalisti in nacionalisti velikih evropskih držav glede končnega cilja niti ni kakih strateških razlik. Nikoli ne pozabite pakta med Hitlerjem in Stalinom. Nikoli ne pozabite Jalte. Nikoli ne pozabite dvojnih meril glede Južnega in Severnega toka.

Čas, ki je pred nami, tudi pred Slovenci, je čas boja. Čas boja za ohranitev našega ugodnega položaja v svetu. Boja za Evropo, za kakršno smo glasovali na referendumu 2003. Za Evropo evropske civilizacije in kulture, utemeljene na desetih božjih zapovedih in razsvetljenstvu. Evrope, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, enakopravnost obeh spolov in pravico človeka do varnosti in dostojanstva. Za Evropo, ki je svojo civilizacijo pripravljena in sposobna varovati in braniti. Pravni temelji takšne Evrope so vsebovani v Lizbonski pogodbi. Zato, suhoparno rečeno, lahko v tem trenutku Slovence skrbi vse, kar nas oddaljuje od Lizbonske pogodbe.

Janez Janša