Človek si več ne upa stopiti iz hiše. Mimogrede lahko postanete notranji sovražnik. Če bi to vsaj bila šala, pa bi rekli: na stran z njo. To so preresni časi zanjo. A žal ni tako, komajda blago pretiravanje. Nasproti našim, po mojem mnenju dvakrat zapored nelegitimnim, oblastem se je v kratkem času zvrstila cela plejada notranjih sovražnikov. Najprej policisti, nato šolniki in njihovi učenci iz koncesijskih osnovnih šol, nato srčni kirurgi, celo dragoceni, izkušeni strokovnjaki iz tujine − dobronamerni rojaki iz ZDA, dalje posamezni vodilni v vojski, zdaj množično zdravniki splošne prakse, od vsega začetka pa seveda politična opozicija sredinske in desne politične orientacije. Že ob zadnjih volitvah je, kdor je hotel, videl: tako imenovanemu levemu krilu slovenske politike javni interes ni prioriteta, pomembno je, da pridejo na oblast. Zdaj ko so tam, se upravičeno sprašujemo, katera družbena ali poklicna skupina bo naslednja, če se ne bo kar večina slovenskega ljudstva samega izkazala kot neustrezna oziroma bo posredno ali neposredno razglašena za notranjega sovražnika. Ves komplet strank na levici je očitno sam sebi dovolj, saj se z medsebojnim preigravanjem lahko povsem zamotijo, le kot nujno zlo pa potrebujejo še ljudstvo kot poslušno rajo. V prostem času ga bodo sebi v ideološko zabavo kot glino preoblikovale v skladu s fantazijskim novim redom.
Če vas to spominja na rajnko Sovjetsko zvezo, imate prav. Tam so v imenu svetle prihodnosti in novega človek preganjali vse in vsakogar, ki si je upal podvomiti o njima in ki si je v mislih in dejanjih prizadeval preživeti v realnosti, kakršna je, in izhajati iz ljudi, kakršni so, ter pri tem še imel kakšno idejo za postopno izboljšanje razmer. Oblast se je vsakokrat krvoločno odzvala in se ni ustavila pred nobenim sredstvom, da bi ne zatrla tako definiranega notranjega sovražnika. Kmalu jo je začela motiti večina ljudstva, saj se nikakor ni prilegala vzvišenim idejam komunistične “svobode” in “brezmejnega napredka”.
Nasprotno pa realnost nikakor ni hotela biti taka, kakršna naj bi bila, prišlo je le do brezobzirnega in brezumnega uničevanja človeških in materialnih virov ter do materialnega obubožanja, infrastrukturnega razkroja in moralne degradacije družbe. Za tem zgodovinskim političnim in družbenim eksperimentom so skratka ostali večinoma le pogorišča in ruševine, “novega” pa le toliko, da še vedno moti Rusijo pri razvoju v normalno demokratično državo. Znova postaja globalno krizno žarišče.
Javnost je bila večkrat obveščena, da vojska ne dosega minimalnih standardov Nata. Sledila je vrsta zamenjav, nato zamenjave zamenjav, o vzrokih slednjih pa smo poslušali le fraze. Vsak, ki je šel skozi samoupravno šolo branja medijev, ve, da v javnih občilih lahko opazujemo le vrh ledene gore. Slovenija ima zgodovinsko srečo, da se je lahko priključila Natu, ampak, ali ni Levica v predvolilnem času novačila svojih potencialnih volivcev tudi z možnostjo referenduma o izstopu?! Navadni neravnodušni državljan lahko le tuhta, kako globoka in kako skrbno načrtovana je pravzaprav kriza v vojski in kdo stoji za tem!
Tudi glede šolstva se nekdo norčuje iz nas. Financiranje, ki naj bi ga urejal novi zakon, je po tem, kar je slišati po medijih, videti ravno toliko protiustavno, kot je bilo do sedaj.
Nova pogorišča, nove ruševine? Znano?
Prišel je čas, da se Slovenke in Slovenci vprašamo, kdo poimensko je dejanski notranji sovražnik v tej državi.
dr. Primož Lampič