Kot slehernik je Logar pomanjkljivo človeško bitje. Povsem logično. Vsak ima dobre in slabe plati. Toda očitki, ki jih je bil deležen s strani medijskega mainstreama in ideoloških nasprotnikov, so to nekako “preskočili”, osredotočili so se na antijanša taktiko. Tisočkrat prežvečena je ta strategija spet delovala.
Spet je vžgalo. Kot ničkolikokrat. Za zmago Pirc Musarjeve niso zaslužni ne Inštitut 8. marec in Glas ljudstva ne Milan Kučan in tovariši, še najmanj kandidatka sama, ki ni bila prepričljiva, v svojih nastopih je bila katastrofalna. ‘Zasluga’ gre v največji meri izpostavljenosti Slovencev več kot 75-letni indoktrinaciji, ki jih je spremenila v zombije z opranimi možgani. Težko sploh razmišljaš s svojo glavo, če te vzgojni in izobraževalni sistem od vrtca do službe prehranjuje z levičarstvom, kasneje ti pridobljeno ‘znanje’ utrjuje medijski mainstream. Leve elite imajo potem na volitvah lahko delo: poiščejo ovce in jih poženejo na volišča. Tako čustvenim in pred desnico prestrašenim volivcem, ki so izgubili vsako racionalnost, lahko levica ponudi sendvič s šunko – in volivci mu bodo dali glasove. In med volivci levice je vedno 80 odstotkov takih, ki storijo natanko to.
Karkoli sem gledal ali bral o predsedniških kandidatih, se je pri Logarju vse vrtelo okoli SDS in Janeza Janše. Ali ste podpirali ‘sporne’ ukrepe za časa pandemije kitajskega virusa? Ali se strinjate z zapisi predsednika SDS na družbenih omrežjih? Zakaj se niste odzivali, če imate drugačno stališče od Janša? In tako naprej – do splava in istospolnih porok.
Bančni kriminal in pranje denarja so pometli pod preprogo
Nisem zasledil medijskega poudarka (vsaj ne, da bi bilo to poudarjeno pri njegovem dosedanjem delu politika), da je Logar kot predsednik parlamentarne preiskovalne komisije o bankah razkril pranje iranskega denarja (okoli 1,8 milijarde dolarjev) v takrat največji državni banki, kar je bil največji finančni škandal v samostojni Sloveniji. Ne samo to. Logar je imel ves čas pozitivno držo, spravljiv ton, intonacija je bila naravnana v prihodnost. Z lahkoto bi moral zmagati v drugem krogu.
Toda ne v Sloveniji, kjer vse niti vzporednega mehanizma drži v rokah globoka država, ki usmerja medije od te teme k drugim trivialnim temam: da je Logar član SDS, da je bil zunanji minister v desnosredinski vladi in da sta z Janšo prijatelja. Kar pomeni, da je avtomatično neprimeren za katero koli izpostavljeno politično funkcijo v Sloveniji. In na tem vrtiljaku se je okoli Logarja odigrala celotna predsedniška tekma. Da o očitkih levičarjev, da se je “priskledil na voz nacionalizma, homofobije, mizoginije in proizvodnje sovraštva” niti ne govorim. Vključno s kongresom Gibanja Svoboda na dan volilnega molka, kjer so bili spet glavni poudarki na Janši. Sporočilo je bilo jasno: Janša je Logar in Logar je Janša.
Strupene usedline
V neki zreli demokraciji, da ne rečem svobodni državi, kjer bi si vsi želeli, da bi predsednik postal nekdo, ki bi Slovenijo predstavljal na način, da nas ne bi bilo sram, bi bila mnenja in soočenja osredotočena na dejanja kandidata, ne na medijske vtise (gledane z razdalje). Večina sovražnikov desnice ni nikoli v življenju srečala ne Janše ne Logarja, a še kar bobnijo o njiju kot fašistih ali podpornikih fašistov. Sindrom antijanša se prenaša na vse, ki so bili, ki so in bodo v stiku z njim. Ob tem ne znajo logično in argumentirano razložiti, kaj sploh imajo proti Janši. Medijsko poročanje proti Janši in običajnih “osumljencih” z Logarjem na čelu je za zdravorazumskega človeka neracionalno početje, toda če imaš na drugi strani nerazmišljujoče in neinformirane volivce, ki še vedno verjamejo, da je krava v temi tudi v resnici črna, potem je predsedniška tekma zate kot hoja med kapljami.
Aleš Logar je zmeren desnosredinski politik (za moj okus celo preveč zmeren). V tekmo je stopil brez bremena afer ali resnejših očitkov glede njegovega delovanja; kar je pri kandidatih bolj izjema kot pravilo. Zato je bilo vse, kar so na levi aktivisti lahko proizvedli, le pokvarjene usedline v njihovih majhnih umih. Žal so bile te usedline dovolj strupene, da so volivci nasedli. Spet.
Jože Biščak