Socialisti – pretvarjanja je konec!

Mitja Iršič

Nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji mi je med srečanjem zaupal, da ga je nekega dne obiskal Janez Stanovnik. Protokolarni delavci na ambasadi so ga vprašali, če želi vstopiti skozi stranska vrata, da ga ne bi opazil kak zaveden “anti-imperialist”. Pa je oktagenerik dejal, da njega ni treba biti ničesar strah niti se nima česa sramovati. Po desetih minutah prijaznega pogovora je bil veleposlanik  presenečen, kako drugačen je bil nekdanji predsednik socialistične republike, takratni predsednik uradnih objokovalcev SFRJ (zveze borcev NOB), od svoje javne podobe. Bil je spraven, proevropski, prozahoden, celo zelo naklonjen ali pa vsaj strpen do Američanov, ZDA, ameriškega načina življenja in prijateljstva med dvema državama, ki je bilo tiste dni bolj kot ne le še na papirju in v praznih besedah visokih političnih srečanj. Povsem drug človek kot tisti, ki je le nekaj časa pred tem v Dražgošah grmel proti Američanom kot svetovnim hegemonom, ki bi radi z zaroto za oblast prikrajšali takratnega maziljenca tranzicijske levice Zorana Jankovića.

Ravno prejšnji teden je minister Jernej Pikalo nastopal v medijih s svojo gledališko predstavo “Pretvarjajmo se, da ne razumemo jasnih smernic, ki nam jih je dalo ustavno sodišče v zvezi z financiranjem zasebnega šolstva“. Tukaj ni bilo možnosti za različne ekonomske poglede, za podrobnosti pravnih interpretacij ali za poetično svobodo politične filozofije. Ni šlo za spopad med keynesiansko in avstrijsko šolo ekonomije. Ni šlo za federaliste proti suverenistom. Možnosti za različne interpretacije, kot pri kompleksnih temah o podrobnostih družbenih ureditev, so bile praktično nične. Minister se je moral zavedati grobe neustavnosti in z ustavno odločbo skreganih ciljev predlagane zakonodaje. Vedel je, da se z njegovim predlogom stopnja financiranja zasebnega šolstva niža, ne pa viša. Na to jih je opozorila celo lastna služba vlade za zakonodajo. Njegov nastop pa je bil neverjetno ciničen. Z nasmeškom na obrazu in s cinično distanco je branil neubranljivo. Z namernim vpletanjem zakonov, ki nimajo nobene zveze s financiranjem šolstva, z navidezno spravno noto, češ to je neka osnova, zdaj pa bomo stvar nadgradili v državnem zboru. Soočal se je z nasprotniki, za katere je vedel, da dobro razumejo njegovo  sprenevedanje in razloge za njimi. Vedel je, da je vsakemu fizičnemu delavcu s triletno šolo jasno, da tistih 300 tisoč evrov državnega financiranja ni finančni problem (za tak denar Šarec in njegovi povabljenci enkrat odletijo v Davos z nadstandardno nastanitvijo), ampak nekakšna socialistična različica ‘virtue signaling’, s katerim želi ‘naspidirati’ volilno bazo SD, ki je že povsem radikalizirana. Težko se je pretvarjati, ko so stvari tako jasne. Njegova samozavest pa ni bila nič manjša. Taka prezenca se mi je zdela do zdaj najbolj osupljiv del že tako osupljive Šarčeve koalicije. Takšne politike ne poznam. To je nekaj povsem novega, tudi za slovenske razmere. Ko nam politik smeje pove, da je zunaj sonce, in si zraven briše dežne kaplje izpred oči. Sonce je, državni zbor pa bo o tem še podrobno razpravljal, da ugotovimo, ali je sončno z občasno zmerno do pretežno oblačnostjo ali pa samo sončno. Analize metereoloških služb, ki govorijo o ciklonu nizkega in vlažnega zraka nad celotno Evropo, se ne bodo upoštevale. Deževati pač ne more. Ker to ni pravično.

Pa sem začel razmišljati. Imajo vsi levi politiki dva obraza? Enega za svoje voljne ovčke, ki jih preko inercije in naučenega vedenja držijo na oblasti, drugega pa zasebno, ko se zavedajo, da nič, kar govorijo, ni res, in da je njihov model ekonomije, ureditve družbe in splošni moralni kompas hišica iz kart, ki jo lahko upihne že blažji vetrič? Je levi esteblišment res tako fanatično kolektivističen, kot to nakazuje v javnosti, ali gre le za dobro izurjene oportuniste, ki se pretvarjajo, ko pa pridejo domov, odvežejo rdečo kravato, pa sami nimajo nobenih pravih ideoloških postulatov, na katerih bi gradili svojo življenjsko filozofijo? Ali so, bognedaj, na skrivaj celo pravi prostotržni neoliberalci, podobno kot naši medijsko-tajkunski turbo kapitalisti, ki za silo nad vodo zdržijo različne inkarnacije glasila socialistične zveze delovnega ljudstva?

Komunistični škodljivci
Je možno, da ko zvečer Dejan Židan zatisne oči, ve, da 3-milijonska protekcija specifičnega dela industrije škodljivo vpliva tako na globino prostega trga kot tudi informiranost potrošnika? Ali pa, da Marjan Šarec kljub vsem popravnim izpitom na srednji lesarski nagonsko razume, da ni nič dobrega v tem, da v nelustrirani, pravno disfunkcionalni, s korupcijo prepredeni državi politika obvladuje sistemske banke? Ali je Karl Erjavec res prepričan, da je treba SDS izolirati iz kakršnihkoli koalicijskih debat, zato ker želi “razprodati državno premoženje”? Ali Andreja Katič v resnici ne vidi nobene nevarnosti za slovensko pravosodje, ko se v Sloveniji na obisku mudi predsednik vrhovnega sodišča ruske avtokracije in se bo ta srečal s predsednikom Vrhovnega sodišča RS na uradnih pogovorih? Do zdaj nisem bil prepričan. Zdelo se mi je, da zares verjamejo, podobno kot pacientka, ki trpi za anoreksijo ali bulimijo, verjame, da je predebela. Od nastopa Jerneja Pikala pa nisem več tako zelo prepričan. Preveč prozorno je bilo vse skupaj. Tako prozorno, da mi požene strah v kosti.

Janez Stanovnik (Foto: STA)

Janez Stanovnik je vedel za partizanske grozote. Vedel je tudi, da je kumrovški klavec, mesija balkanskih komunistov, podpisoval sezname za odstrel. Pa se je vseeno odločil sodelovati pri “osvoboditvi”. Zase? Za narod? Iz pristne naivnosti? Ivan Maček – Matija je v poznih letih svojega življenja posredno priznal, da se je zavedal, kako rusko sponzorirana komunistična oblast narod vodi v pogubo, in se nekako sprijaznil, da je to pač cena neizprosnega boja za oblast. Nobenega dvoma ni, da so izvirni komunistični infiltriranci v Sloveniji vedeli, da je Sovjetska zveza imperij zla, da njen politični sistem vodi v stagnacijo, revščino, životarjenje in smrt. Ta vseprisotni cinizem in dihotomija oblast-ljudstvo-ljudska oblast, na temeljih katere je bila zgrajena komunistična Jugoslavija, sta se nato kot nit vlekla skozi ves čas obstoja prisiljene federale kvazi-socialistične zveze. Kazalo se je tako, da so se tisti najbolj enaki med enakimi prevažali v mercedesih 600 pullman in rolls royceih, pili fracoski konjak VSOP, nosili rolexe in med hrvaškimi otoki jadrali na zasebnih jahtah kot kakšni direktorji uspešnih zahodnih podjetij, medtem ko so govorili o nevarnostih kapitalističnega imperializma. Kazalo se je v tem, da so navadnega človeka zaprli, če je hotel podjetniško prodajati krampe in lopate, ljudski poglavarji pa so sami, z evropskimi mafijskimi organizacijami, švercali cigarete, drogo in prali denar skoraj na industrijski ravni.

Svoje škodljivosti se zavedajo
Slovenski post-Drnovšek novi razred je seveda potomec takšne hinavščine (najbolj neposredno Socialni demokrati). Tega ne zanikajo, ampak to celo slavijo in se hvalijo. Revolucija je spet popularna. Pa ne le ikonografsko. Jugoslovanske zastave in partizanske pesmi so le simboli. Leva politika – tudi tista, ki sama sebi pravi liberalna – se vsak dan bolj navdušuje tudi nad samoupravnim planskim gospodarstvom z avtoritarnim pridihom. Premierja ni nič sram državnim podjetjem tiho diktirati, kje naj oglašujejo, niti povsem jasno in ostro politično pritiskati na SDH v zvezi s prodajo Abanke. Minister za gospodarstvo se nič ne zamisli, ko s skladi načrtuje, kako se bo prodalo povsem zasebno podjetje, niti, ko takim podjetjem vsili politkomisarja. Vse do zdaj sem razmišljal, da trdno stojijo za svojimi stališči. Smo majhen narod z polstoletno zgodovino komunizma, ni vrag, da ne bi tudi naši politiki odraščali v duhu kolektivističnih tendenc in države kot velikega brata, ki bo uredil vse naše težave, “če le nastavimo prave ljudi”. Resnični verniki v kult. Od pretresljivega nastopa Jerneja Pikala se je ta možnost, ki sem se je oklepal in vanjo upal, razblinila kot milni mehurček. Ne verjamejo. Pretvarjajo se.

Ko se je počasi razkrajala Sovjetska zveza, so novinarji Milovana Đilasa vprašali, kaj si misli o Gorbačovovih prostotržnih reformah. Odvrnil je, da so to le nujni ukrepi za preživetje in da so Sovjeti končno spoznali to, kar so Jugoslovani, Čehi, Slovaki, Poljaki in Kitajci že prej – da komunizem ne deluje. Ne deluje niti na ekonomski ravni, niti na ravni zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb in svoboščin. Dejal je, da je komunizem propadla relikvija 19. stoletja in recept za katastrofo. To je povedal tistega leta, ko se je rodil Luka Mesec.

33 let pozneje se revolucionarji spet počutijo dovolj močne, da se upajo pretvarjati in zopet samozavestno trditi – tokrat pa bo revolucija delovala. V državnih bankah, javnih in striktno državnih šolah, podržavljenem, strogo reguliranem gospodarstvu in vladnim smernicam za ekonomski razvoj. 46 let smo jim morali dovoliti, da se pretvarjajo. Njihovo cinično distanco so varovali ruski tanki, topovi, lovska letala in predvsem primarni strah pred tistimi, na živali reduciranimi divjaki, ki so v jame nediskriminatorno metali tudi ženske in otroke. Današnjim oblastnikom pa ni treba več verjeti. Socialisti – pretvarjanja je konec. Vsaj iskreno povejte, da je vaša ideologija bližje SFRJ kot EU, saj vemo, da v resnici vanjo ne verjamete, tako kot tudi vaši kaviar komunistični predniki niso.

Mitja Iršič