Železniška nesreča pretekli teden pri Hrastovljah sama po sebi ni bila nek posebno redek ali nepričakovan dogodek. Iztirilo je šest vagonov tovornega vlaka in prišlo posledično do izlitja kerozina. Ali je za to kriv zlom kretnice ali okvara na kateremkoli od vagonov, je za razmišljanje o sami nesreči in njenih dejanskih in možnih posledicah popolnoma vseeno. Vsaki tehnično izobraženi osebi pa tudi večini laikov je jasno, da obstaja določena verjetnost, da se ob prehodu vlaka kretnica zlomi, in prav tako neka verjetnost, da se zlomi kolo ali os vagona. Z dobrim vzdrževanjem lahko to verjetnost občutno zmanjšamo, ne moremo je pa popolnoma odpraviti. In če obstaja še tako majhna verjetnost za nek izreden dogodek, se bo ta prej ali slej zgodil. Zato bi moral skrben gospodar to dejstvo upoštevati pri projektiranju tako prometne kot tudi vodooskrbne infrastrukture. Ker se zaveda, da izrednih dogodkov ne more v celoti preprečiti, je potrebno infrastrukturne objekte načrtovati tako, da se posledice teh dogodkov izniči ali vsaj omili na še sprejemljivo mero.
Pri nas v Sloveniji v politiki, ki premika mejo med političnimi in strokovnimi odločitvami močno v škodo slednjih, do tega spoznanja, da se izredni dogodki dogajajo, žal še ni prišlo. Mislim, da je to tudi ena od točk nedokončane tranzicije. Ideološko oblikovana komunistična realnost je bila deterministična in verjetnosti za izredne dogodke ni upoštevala. Po prepričanju vodilnih so izredni dogodki posledica sabotaž nasprotnikov njihovega režima in tajna politična policija naj z njimi obračuna. Medtem se je demokratični del sveta dobro zavedal, da z razvojem novih tehnologij postajata ocena verjetnosti izrednih dogodkov in omejevanje njihovih posledic vse pomembnejša. Da bi posodobili obravnavo teh problemov in dvignili zavedanje širše javnosti o pomenu njihovega reševanja so bila osemdeseta leta preteklega stoletja razglašena za “desetletje naravnih nesreč”. V tem desetletju naj bi države namenile več denarja raziskavam na tem področju in sanaciji najbolj kritičnih primerov. Komunistične države vključno z Jugoslavijo so to pobudo ignorirale. Posledice te odločitve čutimo še danes.
V nadaljevanju bi želel opozoriti na nevzdržnost in ranljivost vodooskrbe v Sloveniji. Slovenska obala ni edino območje, ki je v pretirani meri odvisno od enega vodnega vira. Če ta vodni vir izpade zaradi kakršnega koli izrednega dogodka, ki ga nikakor ne smemo in ne moremo izključiti, sledi katastrofa izrednih razsežnosti. S tega stališča je dejstvo, da vsi vodni viri, ki zagotavljajo vodo slovenski obali, tega poleti brez zaznavnih omejitev ne zmorejo, izredno zaskrbljujoče in za vodno bogato Slovenijo nesprejemljivo. Bojim pa se, da se vlada tega ne zaveda. Na žalost ni drugje po Sloveniji dosti bolje. Kot primer vzemimo Ljubljano. Ljubljanski vodovod napajajo tri zajetja: Kleče, Jarški prod in Brest – Matena. Ljubljana ne more pogrešati izpada niti enega od teh črpališč. Zato bi bilo nujno za dovolj varno obratovanje ljubljanskega vodovoda izgraditi vsaj še eno črpališče, kapacitete npr. Kleč. Vendar o tem ljubljanski župan očitno noče razmišljati. Raje načrtuje gradnjo kanala C0 preko zbirnega področja črpališča Kleče, in to še brez gradbenega dovoljenja. Seveda ne more nihče točno napovedati, kdaj bo ta kanal onesnažil črpališče Kleče. Vendar določena verjetnost obstaja. Ne glede na to, kako je ta velika, bi morali načrtovalci gradnje kanala C0 najprej poskrbeti za izgradnjo novega črpališča ustrezne izdatnosti. Ali je preveč, če to pričakujem od ljubljanskega župana?
Naj zaključim s trditvijo, da nam nesreča pri Hrastovljah nazorno kaže, da se pomembne infrastrukture ne da načrtovati “na sigurno”. Upoštevati je potrebno verjetnosti in poiskati njim ustrezne alternative. Očitno pa je, da se tega slovenska vlada in z njo še marsikateri župan ne zavedajo. Mogoče pa bo pozitiven efekt nesreče pri Hrastovljah prav to, da se bo v slovenski javnosti uveljavilo spremenjeno razumevanje izrednih dogodkov.
Prof. dr. Andrej Umek