Evropska mreža idej (EIN) je think-tank znotraj Evropske ljudske stranke (ELS), ki ga vodi njen podpredsednik, evropski poslanec in ugledni pravnik, Portugalec dr. Paul Rangel. Že nekaj let me vabijo na različne dogodke, ki se dotikajo aktualnih vprašanj Evropske unije. Vsaka razprava znotraj EIN je visoko strokovna, saj udeleženci prihajajo iz vrst uveljavljenih politikov, ekonomistov, pravnikov, družboslovcev in drugih strokovnjakov z različnih področij. Nedavno poletno šolo EIN, ki je potekala v Baskiji v sklopu študijskih dni ELS, si bom poleg aktualnih razprav o ilegalnih migracijah, varnosti, t.i. fake news, izzivih na področju zdravstva idr. zapomnila po zgovorni tišini, ki je v razpravi o pravosodju zavladala po mojem vprašanju, ki se je glasilo nekako takole: “Letos jeseni bomo praznovali tridesetletnico padca železne zavese, pa vendar Evropa v tem času ni zmogla moči za obračun z zločini komunizma. Zmogla je obračunati z nacizmom (primer nürnberških procesov), zmogla je kaznovati glavne krivce za balkansko morijo (primer sojenja Miloševiću). Zakaj ne zmore storiti enako pri obsodbi sistemskih in sistematičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so se dogajale v Evropi za železno zaveso po drugi svetovni vojni?”
Ugledni evropski pravniki so obmolknili, podobno kot molči in sramotno gleda vstran še marsikateri pravosodni sistem novih in starih članic Evropske unije, ko je govora o totalitarnih, še zlasti komunističnih zločinih. Znano je, da je šele ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo (1993) in Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando (1994) ter stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča (2002) ponovno oživila dediščino Nürnberga. Kultura nekaznovanosti, ki je prevladovala v mednarodnih in nacionalnih postopkih zoper storilce hudodelstev zoper človečnost in za vojna hudodelstva, se je vsaj v nekaterih primerih iztekla. Nedvomno ima sodna praksa teh sodišč vpliv na utrditev človekovih pravic in njihovega varstva, ter na razvoj mednarodnega kazenskega in humanitarnega prava. Seveda bi si želeli, da bi vplivala tudi na nacionalno prakso držav članic EU, ki se same ne dovolj uspešno spopadajo s hudimi kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin v času komunističnih režimov. Kot ugotavlja pravnik dr. Boštjan Kolarič, mednje sodi tudi Slovenija, kjer se je šele po letu 1990 začelo preiskovati nezastarljiva kazniva dejanja, ki jih je po 2. svetovni vojni izvršila takratna jugoslovanska oblast. Dr. Jože Pučnik je kot pobudnik in predsednik parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, storil prve korake. Leta 1995 se je v slovenski policiji s t.i. akcijo Sprava začela preiskava povojnih množičnih pobojev. Slovenska država je s tem dogodke po 2. svetovni vojni prepoznala kot nezastarljiv zločin. S pravnega vidika je bil v Sloveniji narejen prvi korak k ugotavljanju odgovornosti za hudodelstva zoper človečnost, ko je slovenska policija zoper Mitjo Ribičiča leta 2005 vložila kazensko ovadbo za kaznivo dejanje genocida, za njegovo vlogo pri izvensodnih pobojih po 2. svetovni vojni, na današnjem ozemlju Slovenije. Na koncu je bil Mitja Ribičič oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.
Drugi primer je bila zadeva proti Martinu Štorglju. Kazenska ovadba je Štorglju očitala, da je bil kot šef Ozne v Šterntalu (današnje Kidričevo) povezan z umorom petdeset do sto ljudi, ki so jih ob koncu vojne pripeljali v Kidričevo oziroma Šterntal in jih v gozdu ubili, za kar obstajajo pričevanja. Tožilci so se sicer odločili za kazenski postopek, preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju pa je po zaslišanju Štorglja, ki je bil osumljen hudodelstva nad civilisti v povojnih pobojih, zavrnila zahtevo za preiskavo.
Dejstvo je tudi, da je bilo v zadnjih desetletjih obsojenih malo storilcev hudodelstev zoper človečnost. Ugotavljamo lahko, da je mednarodni pravni red pri preganjanju in kaznovanju storilcev množičnih zločinov pomanjkljiv v ključni točki. To je pomanjkanje trdne zaveze večine članic mednarodne skupnosti, da uporabijo domače pravne sisteme za preganjanje in kaznovanje storilcev. Nekaznovanost pač ni naravni fenomen, ampak produkt neuspeha držav, da uveljavijo pravo. Ko bodo vse države priznale svojo odgovornost do mednarodne skupnosti, ter preganjale in kaznovale storilce hudodelstev zoper človečnost, bomo lahko rekli, da smo dosegli popoln in trajni konec nekaznovanosti. To pa je nedvomno eden od največjih izzivov, s katerim se srečuje mednarodno pravo v 21. stoletju. In v tem smislu in smislu številnih mednarodnih zavez, kot sta na primer resoluciji Sveta Evrope 1096 in 1481 ter resolucija Evropskega parlamenta o spominu in zavesti iz leta 2009, se mednarodno združenje Evropska platforma spomina in vesti s projektom Justice 2.0 trudi za uveljavljanje pravičnosti z mednarodnim kazenskim pravom. To pomeni iskanje in kazensko preganjanje ter kaznovanje še živečih storilcev nezastarljivih mednarodnih komunističnih hudodelstev. Ob praznovanju tridesetletnice padca železne zavese je pač skrajni čas, da roka pravice doseže tiste, ki so ukazovali in izvajali umore na najbolj okrutne načine, pa zaradi različnih razlogov, ne nazadnje pomanjkljivo reformiranega pravosodja nekdanjih komunističnih držav, ostajajo nekaznovani. Vsekakor je to precej slaba popotnica za uveljavljanje demokracije, pravne države in spoštovanje človekovih pravic.
Dr. Andreja Valič Zver