S padcem Šarčeve vlade se je končala vladavina trojke Bratuškova, Cerar, Šarec. Časovno so vladali po tem vrstnem redu, glede uspešnosti pa so si bili enaki: dosežkov ni bilo veliko, pri polomijah pa med vsemi tremi lahko potegnemo enačaj. Zato so predčasno postali trio adijo. Njim in sebi pa lahko dodamo: adijo, pamet. Postaviti ljudi takšnega formata na tako pomembna mesta v državi je seveda poteza zunaj zdrave pameti. Nesposobnost in prazno vladanje jim je uspelo povezati v nerazdružljivo celoto. Vsa leta njihovega vladanja smo doživljali ogabno medijsko pitanje s hvalami na račun njihovega dela, toda kljub medijskemu poveličevanju nihče ni dočakal konca mandata. Šarec je obupal prej kot v poldrugem letu. Vsi so nam obljubljali nebesa, vendar nas hkrati vodili po poti proti peklu. Vsak dan, ki so ga ti modeli preživeli na tej funkciji, je bil preveč.
Skromen besedni zaklad, okorno tvorjenje stavkov in nepovezane misli so nam pri Alenki Bratušek dali hitro vedeti, da ni preveč brihtna in sposobna in da bo njeno vodenje vlade velika polomija. Visoka samopodoba, ki je v obratnem sorazmerju z njeno sposobnostjo, je njo in vso državo pahnila v veliko sramoto pred evropsko in svetovno javnostjo. Najprej sramota v pogovoru za CNN, ta šola pa ni bila dovolj, temu je dodala še smešenje pri zaslišanju za samopredlagano evropsko komisarko. Toda s tovarišem Cerarjem sta mojstra reinkarnacije: kljub propadlim karieram predsednikov vlad sta se inkarnirala do te ravni, da sta ostala in postala ministra. Smetišču slovenske politike se jima je uspelo izogibati, vendar prihaja čas, ko reciklaže ne bodo več mogoče.
Ni namen tega zapisa niti ni prostora, da bi lahko zbrali vse neumnosti, ki jih je trojčku “Adijo, pamet” uspelo producirati v času njegovega vladanja. Zgodovina je to beležila in posledice teh eksperimentov dnevno čutimo. Prodaja in propad Adrie, prevelika davkoplačevalska injekcija sanaciji bank, skrb za botre na infrastrukturnem področju, to so le bežni utrinki zapuščine Bratuškove. Cerarjevo pridiganje o morali in etiki je potihnilo, takoj ko je na polno zakorakal v politiko, ob tem pa je poteptal še svoj pravni ugled, ko je poskrbel za odvzem mandata Janezu Janši v času nadvlade njegove stranke v parlamentu. Cerar si je v politiki uničil kariero uglednega pravnika, tako kot si je na drugi strani kariero vaškega zabavljača na mestu predsednika vlade utrdil Marjan Šarec. Ta nam bo v spominu ostal kot človek, ki je grobi in ulični humor izpod kozolca zamenjal za trivialne prispodobe predsednika vlade.
Šarec v trojki “adijo pamet” postavil rekord
Vsi so se nam ponujali kot rešitelji: Bratuškova nas je reševala trojke, Cerar je uvajal nove etične in moralne norme v politiko, Šarec novo, drugačno politiko in druge politike. Vsi trije pa so zasloveli po nadarjenosti, da so se na razpotju poti vedno odločili za napačno smer. Razloge za lastne polomije pa so iskali zunaj sebe, največkrat kar v SDS in Janezu Janši. Vsi so obljubljali Sloveniji in Slovencem lepo prihodnost, na drugi strani pa so nas vlekli nazaj v preteklost. Preveliki čevlji so pri njih krepili nevrozo neuspeha, ki jih je tlačila proti dnu, in za vse je bilo jasno, da do konca mandata ne morejo vladati. Šarec je v trojki “Adijo, pamet” postavil rekord.
Goethe je nekoč rekel: “Poznam soseda, ki se je obesil, da mu ne bi bilo treba vsako jutro zavezati kravate.” Soseda je ubila enoličnost. Tudi nas na obroke ubija to slovensko neskončno prežvekovanje enega in istega ter recikliranje včerajšnjega. Edini napori, ki jih je v uniformiranih režimskih medijih zaznati, je napor nevtraliziranja neumnosti leve politike in politikov ter demoniziranje desnice. Relevantne državniške in politične teme uspešno reducirajo na plehke politične vsebine brez kontrastov. Vnašajo odpor do politike in politikov pod znano parolo: vsi so isti, vsi so pokvarjeni. Čeprav letos ni prave zime, se ljudem vsiljuje udobje zimskega spanja in odmik od razmisleka o stanju v družbi.
Ja, čas je za spremembo.
Miro Petek