Trumpovo močvirje

Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv)

Zmaga Donalda Trumpa na predsedniških volitvah leta 2016 je pomenila veliko upanje. Upanje, da bo prihodnost lepša. Tega ni vzbujala njegova osebnost z očitnim primanjkljajem kreposti. Nemoralen promiskuitetnež z zdrsi v vulgarnost, s popadki avtoritarnosti in očitnimi simptomi Napoleonovega kompleksa težko navduši še tako zakotnega rdečevratneža. Tudi očitna odsotnost splošne razgledanosti in predsedniškega gravitasa ni bila prav dobra popotnica.

A v času volilne kampanje je imel tisto, kar je njegova demokratska protikandidatka Hillary Clinton že zdavnaj izgubila − politični instinkt in stik z realnostjo. Znal je zaznati probleme, ki danes pestijo Američane. Trump je obljubljal spremembe, rušenje statusa quo. Tisto, kar je lapidarno zajel v enega svojih prodornejših predvolilnih sloganov: “Drain the Swamp”, izsušitev skorumpiranega washingtonskega močvirja. Po letu dni Trumpovega predsednikovanja z nezadovoljstvom ugotavljam, da je sam postal del močvirja. Če sem ciničen, bi izustil, da so Američani volili Trumpa, izvolili pa Clintonovo s povečano prostato. Na dveh ključnih področjih, tj. migracij in zunanje politike, Trumpovo vodenje ni bistveno drugačno od politik Hillary Clinton, ki jih je zagovarjala, je pa bistveno drugačno od tistega, kar je zagovarjal pred volitvami 2016 in kar mu je zagotovilo zmago.

ZDA so se v zadnjih desetletjih z dopuščanjem nezakonitega priseljevanja spremenile v multikulturni pekel. Pell-mell Mehičanov, Pakistancev, Somalcev in podobnih tretjesvetnih socialnih turistov je privedel do nastanka heterogene populacije, ki ne obeta napredka in je podvržena endemičnemu nasilju in drugim oblikam socialnih bolezni, ki danes pestijo ZDA. Američani se vse bolj zavedajo, da talilni lonec ne deluje in da se multikulturna kumbaja utopija sprevrača v distopijo. Vključevanje latino-, negroidnih in semitskih skupin v ameriško družbo ne deluje, ali kot bi rekla Ann Coulter: “Adios, America!” Podjetnost, inovativnost in svobodoljubnost, ki so botrovale gospodarskemu čudežu ZDA, so značilnosti evropskih priseljencev, prispevki drugih etničnih skupin so opomba pod črto. Moto ustanovnih očetov ZDA “E pluribus unum” (Iz mnogih eno) se seveda ni nanašal na multikulturnost, kot danes lažejo progresivni “liberalci”, ampak na različnost v enotnosti prvih 13 zveznih držav.

Trump je pred volitvami 2016 zaznal, da Američani postajajo tujci v lastni državi, in kot zdravilo obljubil graditev zidu z Mehiko in zaostritev priseljenske zakonodaje. Po volitvah je sicer poskušal prepovedati priseljevanje iz sedmih muslimanskih držav, a so mu sodišča načrt preprečila. Po dobrem letu predsednikovanja ni zgrajen niti meter zidu z Mehiko. Še huje je, da t. i. omnibus proračun za leto 2018 poleg 1.300 milijard USD javnih izdatkov za zid z Mehiko namenja samo 1,6 milijarde. Ne bom začuden, če bodo na koncu od “lepega in veličastnega” zidu ostali samo nepovezani kosi ograje. Če k vsemu dodam še Trumpovo spogledovanje z legalizacijo statusa nezakonitih migrantov iz programov Daca in Dream, je ocena lahko samo negativna. Trump ne dostavlja.

Veliko so obetale obljubljene spremembe v ameriški zunanji politiki. Tri desetletja ameriškega unilateralizma, izvažanja demokracije, netenja barvnih revolucij in podpiranja islamskega terorizma so svet vrgla iz tira. Trump je napovedal vrnitev k zunanjepolitičnemu realizmu in dosledno uresničevanje ameriških nacionalnih interesov pod geslom America First. Uresničitev te Trumpove predvolilne agende bi bila dobra tako za ZDA kot za svet. A leta 2018 ni sledu o spremembah. Izvažanje demokracije z raketami Tomahawk se, kot kaže nedavni primer operetnega napada na Sirijo, nadaljuje.

Pogled v Belo hišo danes je neprijeten, Trump se je obdal z globalističnimi neokonservativci, ki so znotraj republikanske stranke kot #NeverTrumpers najbolj nasprotovali njegovi kandidaturi, umiku z Bližnjega vzhoda in detantu z Rusijo. Da Trump za svetovalca za nacionalno varnost nastavi sociopata, kot je John Bolton, je poveden znak o podleganju silam globoke države. Z ljudmi, kot so John Bolton, Mike Pompeo ali Nikki Haley, ni mogoče, da bi bila zunanja politika ZDA opazno drugačna kot v času obeh Bushev, Clintona ali Obame. Ameriški predsedniki se menjajo, a politike očitno ostajajo iste.

Po dobrem letu predsednikovanja ugotavljam, da s Trumpom nismo dobili ne reinkarnacije Ronalda Reagana in ne zgleda novodobnega populista sui generis. Trump je prej kot populist demagog, ki je pred volitvami govoril, kar so Američani želeli slišati. Vse to pa ni dobra popotnica za republikance za letošnje volitve v predstavniški dom in ne za Trumpov poskus ponovitve mandata leta 2020.

Bernard Brščič