Župan pariškega predmestja Neuilly-sur-Seine Jean-Christophe Fromantin in epidemolog Didier Sicard sta se v časopisu Le Monde podpisala pod članek o nevarnostih ozelenjevanja mest. Po njuno obsedenost z željo, da bi urbanim središčem vbrizgali pridih podeželja, pomeni tempirano virusno bombo. Vnos divjih rastlin in živali na območja, ki ni združljivo z njihovim naravnim okoljem in razvojem, meščani sicer doživljajo kot pristnejši stik za naravo, a pretirano obsežne zelene površine sredi mest in velemest so hkrati okolje, kjer žuželke, podgane, miši, ptice, netopirji ali plazilci med sabo z veseljem menjajo viruse, ki so vedno dovzetni za mutacije in prenos na ljudi. Pisca seveda ne trdita, da je novi koronavirus ravno tak virus, samo opozarjata na visoko tvegano interakcijo med naravo in urbanimi naselji, pred katero si zatiska oči večina nacionalnih in globalnih uradnikov, ki želijo, da se za zeleno agendo v prihodnosti nameni na milijarde evrov davkoplačevalskega denarja.
Vnema pri poskusih ozelenitve urbanega je dobila psihopatske razsežnosti z bojem proti globalnemu segrevanju oziroma podnebnim spremembam. Izgon osebnega prometa iz mestnih središč je postalo malodane vodilo vsake županske volilne kampanje. Za avtomobile se zapirajo mestna središča, nekoč najpomembnejše vpadnice in glavne prometne žile se spreminjajo v zelene sprehajalne avenije, ljudje so dobesedno prisiljeni uporabljati javni potniški promet. A tu je zanka, ki se je izkazala kot (ne)rešljiva uganka ob izbruhu COVID-19. Možnost, da virus kroži in se kdo okuži, je eksponentno večja, če uporabljate mestni avtobus, primestni železniški promet ali podzemno železnico. Kdor to uporablja, ve, kakšen je učinek sardele v konzervi; nepopisna gneča v javnem prometu se je pokazala za smrtonosno različico pretirano zelenega razmišljanja. Tudi zato so vlade vseh držav najprej ukinile javne prevoze, kjer virusa sploh ni treba klicati, da pride do vas, ampak pride brez vaše prošnje. Kaos, ki je takrat zavladal v večini mest, je bil nepredstavljiv, blaznost prisilne selitve in (na neki način) odpravljanje lastništva avtomobilov sta udarila z vso silo. Preden so ljudje prišli k sebi in zbegani iskali prevoz na delo, je minilo več dni, kar je bilo dovolj, da so mrtve v Madridu, Milanu, Parizu ali New Yorku začeli preštevati v stotinah. In to vsak dan.
Izhodišča energetske politike EU, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, bo treba spremeniti, saj se tudi trgu z ogljičnimi kuponi bliža konec. A če bodo obsedenci vztrajali, se preprosto odstopi od dogovora ali se zamrzne njegovo izvajanje. Zelenega razkošja si najbrž ob padcu gospodarstva ne more privoščiti nobena država EU, še posebej ker je blaginja zahodne civilizacije zgrajena na poceni fosilnih gorivih, ki se ta hip kažejo kot tista rešilna bilka, da se znova zažene gospodarstvo, rešijo delovna mesta in se izvlečemo iz krize. Posamezna nacionalna gospodarstva se bodo zaradi izbruha skrčila od 5 do celo 30 odstotkov, kar posledično pomeni velik padec življenjskega standarda (običajnih) ljudi. Ste se ob tej katastrofi pripravljeni odreči še dodatnim 10 odstotkom, da bo lahko neki bruseljski uslužbenec, ki živi v milnem mehurčku, odkljukal svoje zeleno poslanstvo? Iskreno rečeno − jaz ne. Pa vi?
Jože Biščak