V zadnjem času lahko vse pogosteje zasledimo sklicevanje na “evropske vrednote”. To počnejo politiki, novinarji in drugi vplivneži. Vendar pa se ta koncept uporablja zelo poljubno. Običajno se zdi, da je njegova vsebina pač tisto, kar je nekomu všeč in za kar se zavzema.
Še posebej cinično je, da imajo pravzaprav najbolj polna usta evropskih vrednot tisti, ki jih s svojimi zamislimi spodkopavajo. Mednje nedvomno sodijo zagovorniki odprtih meja in s tem neomejenega priseljevanja, saj to vodi v zmanjševanje družbene kohezivnosti, kajti mnogi priseljenci, še posebej tisti iz muslimanskega sveta, sledijo vrednotam in prakticirajo življenjski slog, ki je nekompatibilen z evropskim. Da ne govorimo o varnostnih grožnjah, ki jih prinaša islamski terorizem. Spomnimo se: velikemu migrantskemu valu leta 2015 je sledil razmah terorističnih dejanj in drugih oblik nasilja v tistih državah, ki imajo največ priseljencev iz tega dela sveta. To pomeni, da bi popolna odprtost in sprejemanje vseh, ki želijo priti v Evropo, prej ali slej privedla do kolapsa evropske civilizacije.
Arbitrarnost pri določanju vsebine evropskih vrednot se odraža tudi pri odločanju o tem, kdo te vrednote krši. Tako predvsem zahodnoevropska politika in mediji pogosto problematizirajo dve novi članici Evropske unije – Poljsko in Madžarsko, češ da tam desničarska oblast krši vladavino prava, nadzoruje medije, omejuje civilno družbo in nasploh zmanjšuje demokratične standarde. Nikakor ni mogoče trditi, da si določene poteze oblastnikov v teh dveh državah ne zaslužijo kritike. Vendar pa se ni mogoče izogniti oceni, da je podoba, ki jo slikajo zahodni mediji o tamkajšnjem stanju, močno popačena in da je posledica podobnega “izvoza” domačih konfliktov, kot smo mu ta čas priča v Sloveniji (tudi tam imajo svoje fajonove, zgage in milosavljeviće).
Novinarje morijo v državah z levimi vladami
Predvsem gre tukaj za izrazita dvojna merila pri presoji določenih ravnanj. Poljska in Madžarska ne poznata političnih zapornikov. Pozna pa jih denimo Španija, kjer je na oblasti levica, saj so bili tam nekateri od nosilcev gibanja za osamosvojitev Katalonije obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. In tudi v Sloveniji – ko je bila na oblasti levica – je bil vodja tedaj največje opozicijske stranke na podlagi montiranih obtožb poslan v zapor. Prav tako na Poljskem ali na Madžarskem niso ubili nobenega novinarja. V nasprotju z Malto, kjer so novinarko Daphne Caruana Galizia umorili ljudje, povezani z vladajočo levičarsko stranko. A v teh primerih ni bilo množice dramatičnih prispevkov v osrednjih evropskih medijih. Ni bilo zaskrbljenih izjav evropskih komisarjev. In ni bilo sklicanih izrednih sej evropskega parlamenta.
Očitno so kriteriji za to, koga se postavi na “sramotilni steber”, predvsem ideološki. Poljska in Madžarska sta moteči zato, ker sta se odkrito uprli multikulturni agendi spodbujanja priseljevanja iz tretjega sveta. Ker njuni vladi, ki uživata nedvomno demokratično legitimiteto, zagovarjata nacionalno identiteto, krščanske vrednote, tradicionalno družino in biološko utemeljenost spolov, se pravi vse to, kar t. i. progresivci označujejo za “nazadnjaško”, in ker nasprotujeta ekstenzivnemu socialnemu inženiringu, ki ga želijo slednji izvajati na vseh področjih družbe. To so dejanski razlogi za medijsko gonjo in politične pritiske, ki sta jih deležni ti dve državi.
Zaskrbljivo je, da se evropske institucije vse pogosteje uporabljajo (bolje bi bilo reči “zlorabljajo”) za ideološko vsiljevanje. Zdi se, da so jih ugrabili levičarsko-kvaziliberalna politika, mediji in civilna družba za uresničevanje svoje politične agende. In to ne glede na dejansko voljo državljanov.
dr. Matevž Tomšič