fbpx

Ukaz policiji in množici je izvršen

Kolumnist Davorin Kopše

Policija je po svoji naravi hierarhičen sistem, kjer se operativni delovni procesi odvijajo po načelu subordinacije. To pomeni, da so podrejeni na vseh nivojih dolžni izvršiti ukaz nadrejenega. V tem okolju ne govorimo toliko o pravicah, ampak predvsem o dolžnostih. Policija in znotraj tega posamezni policisti so dolžni izvrševati zakonite ukaze, ki morajo biti sorazmerni glede na dogajanje. Ko tako določa zakon, lahko policija izda tudi ukaz, ki se nanaša na prebivalstvo. Eden takih primerov je razpustitev shoda. Tukaj ni nobene filozofije, zato tudi za filozofe ni prostora.

Kdor spremlja aktualno dogajanje v Sloveniji, je lahko v zvezi z načelom subordinacije slišal pomembno sporočilo generalnega direktorja policije Antona Olaja. Ta je povedal, da je v preteklosti policija vodila direktorja, zdaj pa policijo vodi on. Prav tako je jasno povedal, da sindikatom ni več dopuščeno vmešavanje v vodenje policije. Seveda se nov in edino pravilen način ne more uveljaviti čez noč, vendar smo lahko pretekli teden videli pomembne pozitivne posledice. Ugotovili smo lahko, da ima Slovenija odlično usposobljeno policijo tudi za krotenje nasilnih protestov, da pa v preteklosti pogosto ni bilo volje za odločno izvajanje pooblastil.

Policijo končno vodi njen direktor
Slovensko policijo smo v zadnjem času sicer že videli posredovati, vendar je pretekli torek glede na obsežnost posredovanja pokazala najvišjo stopnjo koordiniranega in zato učinkovitega ukrepanja. Javnost je sicer izvedela, da je bil šef ljubljanske policije Boštjan Glavič zamenjan na lastno željo, vendar temu nekateri ne verjamejo. Ni pomembno, nekaj pa je jasno. Če ne bi odšel prostovoljno, bi ga bilo treba zamenjati zaradi razlogov. V njegovem času je namreč policija protestnike prosila, naj prenehajo z množičnimi kršitvami javnega reda, na zadnjem protestu so dobili ukaz. Tudi to je pomembno sporočilo.

Boštjan Glavič Foto: PU Kranj

Ukaza naj se množica ob množičnih kršitvah javnega reda razide, ni mogoče preklicati
Zakon o javnih zbiranjih je popolnoma jasen. Ko policija na neprijavljenem protestu nesporno ugotovi, da je prišlo do množične kršitve javnega reda in miru ali je oviran promet, mora po zakonu tak shod razpustiti. Zakon veleva tudi, da policija v tem primeru množico pozove, naj se mirno razide. Če tega ne upošteva, policija množico razžene. Nikjer ne piše, da to lahko stori, kar pomeni, da to mora storiti, ker je to njena dolžnost. Prav tako nikjer ne piše, da policija protestnikov ne razžene, če ta preneha z množičnimi kršitvami javnega reda in miru. Ko je bil ukaz izdan, je izvršen in pika. Od ukaza, naj se množica razide, je kršitev že to, da tega ukaza množica ne upošteva.

Pretekli torek se množica po razpustitvi ni umirila, ampak nasprotno. Po pozivu Zlatana Čordića so se napotili na ljubljanske ulice. To ne pomeni le nadaljevanje kršitev, ampak novo kršitev. Množica je namreč po usmeritvah prvega organizatorja nasilnih in neprijavljenih protestov Zorana Stevanovića nameravala zasesti ulice in ponovno ohromiti del mesta. To je bila po pozivu Čordića tudi namera, kar so deloma uresničili na Šubičevi ulici, Slovenski cesti, Tržaški cesti in nekaterih okoliških prometnicah, vendar jim tokrat ni uspelo blokirati prometa na vpadnici in na obvoznici. Kot vemo, jim je to šest dni pred tem uspelo, ko so blokirali Celovško cesto do severne obvoznice, nato pa še samo obvoznico.

Protestnika Zlatana Čordića je policija aretirala. (Foto: STA)

Zakonit ukaz policije, naj se množica mirno razide, je torej prelomni trenutek. Poti nazaj ni in množica je dolžna ukaz izvršiti. Če množica ukaza ne spoštuje, policija s stopnjevanjem sile prisili množico k izvršitvi ukaza. Če bi tak ukaz policija preklicala, bi dosegla nov negativni učinek, saj njeni ukazi v nadaljevanju istega in naslednjih dogodkov ne bi bili več kredibilni. Na tokratnih torkovih protestih se je scenarij odvijal, tako kot je prav in se mora. Policija je s konkretnim ukrepanjem dala jasno sporočilo, da nasilja ne bo več tolerirala.

Foto: Top News

Načelo sorazmernosti in miroljubni protestniki
Na splošno načelo sorazmernosti prepoveduje prekomerno poseganje v katerekoli pravice. V policijskem jeziku to pomeni, da mora policija na podlagi zakona uporabiti toliko sile, da zagotovi vzpostavitev zakonitega stanja oziroma izvršitev naloge. V primeru nasilnih protestov je to vzpostavitev javnega reda in miru.

Ob očitku politike in nekih filozofov, da je policija presegla načelo sorazmernosti, se je treba vprašati zgolj eno. Ali bi policija lahko izvršila svojo nalogo zgolj s prošnjami, naj množica preneha s kršitvami, kot smo to gledali v preteklosti? Odgovor je na dlani. Seveda ne bi. Dokaz najdemo v preteklih ravnanjih policije, ko je množico dejansko nebogljeno prosila, naj preneha s kršitvami, na kar se je druga stran požvižgala. Tudi zato gledamo iz protesta v protest bolj podivjane protestnike, ki kot opice skačejo po voznih površinah cest in blokirajo promet, mečejo granitne kocke, bakle in druga pirotehnična sredstva ter se tako ali drugače fizično zaletavajo v policiste.

Trditev, da so prišli protestniki na zbirališče z miroljubnimi nameni in da so bili protesti mirni, je milo rečeno filozofska maloumnost. Že po sovražnem razpoloženju in vpitju agresivnih parol je bilo mogoče ugotoviti, da gre za agresivno skupino. To se je tako kot na nekaj preteklih protestih potrdilo ob posegu po že omenjenih granitnih kockah in pirotehničnih sredstvih, ki so jih več kot očitno prav za ta namen prinesli s seboj. Prinesli so jih s seboj! Na začetku navedene besede generalnega direktorja policija Antona Olaja o tem, kdo od njegovega nastopa funkcije dalje vodi policijo in kdo jo je vodil pred tem, bi lahko označili za zgodovinske. Glede na dejstva o hierarhiji in utemeljitvi subordinacije je to ne le prav, ampak del zakonitosti delovanja sistema, po katerem je organizirana policija.

Dr. Anton Olaj, generalni direktor policije

Ulična dogajanja, ki se nanašajo na nasilne prevratnike, so vse bolj nestrpna in nasilna. Nasilje prihaja v valovih, trend pa narašča. Enkrat so protestniki manj nasilni, drugič izbruhnejo v svoji brutalni primitivnosti. Prav zaradi tega je varnostni izziv resen, delovanje policije pa mora biti odločno in konsistentno. Dvojna sporočila ne pridejo v poštev. Nekateri filozofi in drugi nestrokovni stranski opazovalci zahtevajo prav to.

Odrekanje pravice do varnosti politični stranki
V soboto so se nadaljevala regijska srečanja članov in simpatizerjev Slovenske demokratske stranke. Eno teh srečanj je potekalo v Marezigah nad Koprom. Prevratniška t. i. ljudska skupščina je mobilizirala svoje ekstremiste, ki so prišli v ta kraj na Primorskem, da bi motili miren politični dogodek slovenske demokratične politične stranke na slovenskih tleh. Neciviliziran namen so napovedovali na socialnih omrežjih, zato je bila policija pripravljena in s svojim posredovanjem uspešno zagotovila varno izvedbo dogodka.

Že navedeno je z vidika dojemanja demokracije problem, še večji problem pa so odzivi. Zlasti bi nas morala skrbeti stališča političnih strank, ki so prisotnost policije, ki je tudi v Marezigah zagotavljala in zagotovila javni red in mir, obsodili. Nekateri so poudarjali, da gre za nedopustno uporabo (celo zlorabo) policije v politične namene, ker je opravljala svoje delo. Kdor dojema policijo kot državno službo, ki naj opusti svojo osnovno dolžnost varovanja javnega reda in miru samo zato, ker je tam zborovala nasprotna politična stranka, je v demokraciji velikanski tujek.

Davorin Kopše