fbpx

Umetniki so nehali iskati boga in se izgubili v trivialnosti človeškega obstoja

Mitja Iršič (Foto: Veronika Savnik)

Slovensko umetniško in politično sceno je pretresel škandal, ko so se v javnosti začeli pojavljati namigi o domnevnih spolnih zlorabah, v katere naj bi bil vpleten eden od jedrnih članov slovenske levičarsko-umetniške scene, drugače tudi aktiven član petkovega politkolesariata Dušan Josip Smodej. V medijih še vedno velja splošni moratorij na objavo njegovega imena, najpogumnejši ga imenujejo “mladi novomeški umetnik”. Sam se ne bi preveč ukvarjal z njim. Smodej je vendarle le simptom neke globlje bolezni.

Najprej naj poudarim, da je umetnost edina panoga človeškega ustvarjanja, ki jo vsak čuti po svoje. Če bi vsak po svoje čutil fiziko in kemijo, bi bilo veliko letalskih nesreč in veliko eksplozij v skladiščih gnojil. Umetnost ni eksaktna veda. Je veda človeških čustev, ki pa so kaotična in v svojem bistvu iracionalna. Na koncu je pomembno le eno – če neko stvar začutiš ali ne. In to je izključno subjektivna izkušnja, ki jo vsak doživi zase.

Zame je bil eden najbolj katarzično izpopolnjujočih trenutkov, ko sem v Deutsches Museum v Münchnu videl na pol prerezan trup letala Airbus A-300 z na videz neskončno kompleksnimi vzorci materialov in oblik, ki so aluminijasto-kompozitno strukturo držali skupaj. Industrijska estetika je podobna estetiki evolucije – je v osnovi utilitarna, a se zaradi potrebe po učinkovitosti priklopi na privzeto vgrajeno simetrijo stvarstva. Nekdo bo mislil, da sem čuden. Spet drugi bo mislil, da so čudni tisti, ki katarzo doživljajo, ki vidijo punco s korenčkom, zataknjenim v zadnjično odprtino.

Vendarle pa vam bom skušal – skozi svoj, povsem subjektivni, vidik dojemanja stvarnosti – razložiti, zakaj mislim, da je slovenska postmodernistična, dekadentna umetnost prazna, izpeta in dolgočasna ter zakaj ji ne preostale skoraj nič, kar bi dvignilo naš pulz iz estetskih namesto adrenalinskih razlogov.

Piero Manzoni je leta 1961 “ustvaril” umetniško delo z naslovom Umetnikovo sranje (italijansko Merda d’artista). Delo je sestavljeno iz 90 pločevink, od katerih naj bi bila vsaka napolnjena s 30 grami (1,1 oz) fekalij (domnevno umetnikovimi) z oznako v italijanščini, angleščini, francoščini in nemščini, ki navaja: umetnikovo sranje, vsebina 30 gramov neto, sveže konzervirano, proizvedeno in konzervirano maja 1961. Večina konzerv se na dražbah prodaja za več kot 100.000 evrov, rekord pa je dosegla konzerva, ki se je na dražbi v Milanu prodala za 275.000 evrov. Manzoni je umrl mlad – infarkt ga je pokopal pri 29 letih. A dobil je veliko posnemovalcev.

Izumil je zahodno umetniško kritiko potrošništva oz. akademsko antipotrošništvo, češ potrošništvo nas je tako zasužnjilo, da bi od multikorporacij kupili tudi dobesedno sranje, medtem pa so naša življenja vedno bolj prazna. V času, ko so zahodne države cvetele, ko se je rojeval srednji razred in ko so ljudje živeli bolje kot kadarkoli prej v zgodovini človeštva, se je ta preboj začel upirati mladim moškim, ki so inspiracijo iskali v trpljenju, bedi in ničevosti življenja. V resnici je bil Manzoni prototip nergaškega razrednobojnega umetnika, ki je razloge za človeško odtujenost iskal izključno v potrošništvu in kapitalizmu. Delo je bilo v kasnejših letih interpretirano v okviru Marxove kritike blagovnega fetišizma. Manzoni je našel ogromno posnemovalcev – Gavin Turk je recimo steklenice napolnil s svojim urinom in jih prodal (po kilogramu) za vrednost srebra.

A v naši deželi je bilo takšno antipotrošniško umetnostno udejstvovanje po vojni podprto s strani oblasti – saj se je povsem skladalo z ideologijo revolucionarjev, ki so takrat vladali. Ne le podprto – pravzaprav je bilo edino uradno dovoljeno. Od tukaj naprej pa sledi moje osebno mnenju o slovenskih lovcih na katarzo.

Velik del slovenske umetnosti je ostal tam, kjer jo je pustila partija. Na njej ni nič inovativnega. Nič takega, da bi človeško dušo premaknilo. Nobenega globokega spoznanja o človeški zavesti in njeni nadnaravnosti. Slovenska umetnost je obtičala v času, ko je centralni komite zveze komunistov ustvarjanje dovolil svojim zvestim varuhom revolucije, ki so z njimi delili smisel za egalitarnost in redistribucijo.

Slovenska umetnost je drek v konzervi, recikliran za balkansko jugo-nostalgično konsumpcijo. Specifične teme so: izkoriščanje, kapitalizem, zatiranje, nepravičnost, neenakost, patriarhat, šovinizem, odtujenost, zahodni imperializem. Teme, ki bolj sodijo v politični program kakšne skrajno leve politične stranke, ne v repertoar človeka, ki stremi po globljem spoznanju človeškega obstoja. In ker so te teme že pošteno zlajnane, ljudi pa enostavno ne zanimajo več, preostane le še šok terapija, s katero želijo dolgočasneži obupano pridobiti pozornost, za katero mislijo, da jim po sveti pravici pripada. Nihče ne želi končati tako kot filmi Vinka Möderndorferja, ki v kinematografe kljub milijonskim davkoplačevalskim vložkom privabijo ravno za malce večji zaselek gledalcev. Želijo, da jih ljudje opazijo. In ker so teme, ki jih obdelujejo tako zlajnane in dolgočasne, se poslužujejo tistega, kar človeška bitja zdrami: šok, spolnost, eksces, perverzija, nasilje …

Zato gledamo razprte vagine na ustih Jake Racmana, mrtvega pujsa sredi mesta, odrasle moške, oblečene v vile, dekleta, ki visijo iz horizontalnega droga z rastlinami, obešenimi na spolovilo, punco, ki si v telo vbrizga pasji hormon in doji psa, mladega igralca, ki se v imenu gledališke vloge prostitutira … Sporočilo je jasno. NIHČE ME NE RAZUME! SEM NEKAJ POSEBNEGA! GLEJTE ME IN MI DAJTE DENAR!

Sodobni umetniki – še posebej v Sloveniji s tradicijo “družbeno-politične” umetnosti  – so izgubili tisti osnovni čut, ki je od nekdaj gnal umetnost. Ne iščejo več boga. In ko rečem boga ne mislim specifično na abrahamskega. Mislim na tisto nadnaravno, razsvetljeno, nebeško, ki združuje vse živo v nekem esoteričnem objemu večnosti. Tisto, za kar je indijski mistik Nagarjuna dejal, da se lahko doživi, ne da pa se opisati z besedo. Tisto, kar povezuje vse religije, vse kulture in vse družbene sfere človeškega obstoja. Najboljši umetniki so bili tisti, ki so iskali tisto neopisljivo izkušnjo povezanosti, ljubezni, bratstva, sočutja, ki jo – glede na pomanjkanje zemeljskega vokabularja – imenujemo nebeškost oziroma razsvetljenost. Večina umetnikov v Sloveniji tega ne išče več. Že vsaj 80 let.

Zato se izgubljajo v človeški trivialnosti. Na novo morajo izumiti patriarhat, ki ga v resnici sploh več ni. Na novo morajo izumiti homofobijo in rasizem, ki ju tudi več ni. Na novo morajo iskati družbene neenakosti – tudi pri nas, v deželi, kjer smo tako zelo severnokorejsko enaki, da nas bo to iz vidika gospodarske konkurenčnosti kmalu pokopalo. Umetniki so postali politiki. Poceni moralizatorji. Svetohlinski arogatneži, ki ne prenesejo drugačnih mnenj. Umetniška upodobitev lika in dela Mihe Kordiša. In to je dolgočasno. Zato jim ne preostane nič drugega kot šok. Brca v rit, da vas zdrami, medtem ko zehate nad njihovimi inštalacijami, katere prisilno plačujete. V resnici gre za svojevrsten krik na pomoč s strani ljudi, ki so izgubili stik z nebeškim, zdaj pa se morajo ukvarjati z trivialnostjo človeškega obstoja, za orodje pa so si – vsaj v Sloveniji – izbrali preživeto egalitaristično politično ideologijo. Oni so izgubljeni. Oni se iščejo.

Zato sem včasih bil do njih skoraj empatičen, ko sem se iz Ministrstva za kulturo peljal domov in jih videl, kako protestirajo pred stavbo na Maistrovi 10, se slačijo, transvestitsko oblačijo v narodno nošo, kričijo, žvižgajo in besni proglašajo, da je odločitev ministra Simonitija, s katero je prekinil s prakso avtomatizma pri določenih instrumentih podeljevanja javnih sredstev, v resnici manifestacija fašizma. Čutil sem empatijo, ker sem vedel, da gre za ljudi, ki so izgubljeni in se želijo najti. Težava je le ta, da se iščejo za naš denar. In do zdaj še nisem našel načina, kako bi delavcu v proizvodnji z nočnimi izmenami razložil, zakaj mora tudi on prispevati za njihovo iskanje.

Mitja Iršič