fbpx

Umetnost in šok

Borut Korun. foto: Polona Avanzo.

Spolni škandali v ljubljanski alternativni umetniški sferi in smrt njihovega protagonista so nekako zakrili bistvo dogajanja samega. Ne gre samo za samomor in ne samo za posilstva. Gre za dogajanje, kjer so se posilstva sploh lahko dogajala. Za atmosfero, kjer je postalo posilstvo nekako normalno. Postaviti nage ljudi na razstavo ali pa jim v zadnjice vtakniti zelenjavo in to označiti za umetnost, je logična predstopnja tistega, kar je sledilo in kar je v zmedenih glavah moralo slediti – prisilni spolni odnosi, in to na poniževalen način. Kajti tudi ves dotedanji performans je bil poniževalen, človeka in njegovega dostojanstva nevreden. Vsak normalen človek bi moral odkloniti sodelovanje pri uresničevanju blodnih idej nekakega ljubljanskega de Sada. Dovolili so prvo stopnjo in potem dobili še naslednjo. Je v tem mogoče razlog, da se sedaj nobena od žrtev ne javi policiji?

Družba, ki tako za največje renesančne ustvarjalce kot za sadistične zblojence uporablja isto ime – umetnik in ki to celo plačuje, je seveda zrela za psihiatrično obravnavo. A kako je do tega prišlo? Kako to, da smo postali tolerantni za očividne norosti?

Umetnost, tista prava, nas na neki način pretrese. Ob največjih delih preteklosti doživimo majhno katarzo. To je spoznal veliki Aristotel. Umetnost, pa naj gre za sliko, kip ali pesem, šokira že s tem, da sploh je, da sploh obstaja. Vsakdo pač ni sposoben narisati ali napisati nečesa, kar druge pripravi do tega, da temu posvetijo svojo pozornost, svoj čas, da se o tem pogovarjajo, da neko delo ocenjujejo. Katarza je pretres duše ob spoznanju, ki ga sporoči umetniško delo, ob delu neke velike lepote. Evropska civilizacija je rodila nekaj umetnikov, ki jih ni mogoče preseči. Ob njihovih delih ostanemo brez besed.

Sveti Hieronim (Carvaggio, vir: Wikipedia)

Ali je mogoče preseči Michelangelovo Pietà? Ali je mogoče slikati bolje, kot je znal Caravaggio?

Toda ali je mogoče doseči katarzo tudi na obraten način? Z destrukcijo? Ne z ustvarjanjem, ampak z rušenjem? Očitno je. Toda, če je ustvariti umetniško delo kultura, je uničevanje lahko samo njena antiteza, antikultura. Pretres ob nečem negativnem pa si ne zasluži imena katarza. Imenujmo ga zgražanje, šok.

Mojstri šokiranja so se pojavili v 20. stoletju. Prvi med vsemi Picasso. Bil sem v Picassovem muzeju v Málagi. Videl sem tudi nekaj portretov, ki jih je napravil in ki še niso bili prav nič “pikasovski”. Sodeč po tistem, kar je bilo tam videti, bi rekel, da je bil Picasso sicer dober slikar, da pa nikoli ne bi dosegel španskih mojstrov, kot so bili Murillo, Velasquez ali El Greco. Nikoli ne bi prilezel na slikarski Parnas. In ker ni mogel uspeti po klasični poti, se je domislil drugačnega sredstva, druge poti, kako šokirati gledalce in postati slaven: izmislil si je kubizem in uspelo mu je. Pristal je med španskimi in evropskimi slikarskimi “velemojstri”, ampak bolj zaradi svoje domislice kot zaradi slikanja samega, ki je ostalo na ravni slikarsko nadarjenega srednješolca.

Maska Salvadorja Dalíja (Foto: epa)

Drugi španski (pravzaprav katalonski) slikar, ki mu nikakor ne gre odrekati genialnosti, ki pa je predvsem tudi šokiral s svojimi domislicami ali svojo igrano norostjo, je bil Salvador Dalí.

Pot se je zdela sedaj zarisana. Odslej naprej so umetniki vedno bolj šokirali in vedno manj risali ali slikali. Spomnimo se ljubljanske “umetniške” skupine, katere člani so med svojim performansom klali kokoši. Kolikor bolj noro, grdo, nerazumljivo, obsceno ali celo zavrženo, toliko bolje. Umetniki so postali predvsem nenavadni, nerazumljeni, nekoliko prismuknjeni ali še kaj hujšega.

Umetnik Petr Davidčenko, ki je pojedel netopirja v imenu umetnosti. Predstava Fotopub (Foto: Facebook)

Zgodovina umiranja evropske civilizacije se manifestira tudi v umiranju umetnosti, v procesu, ki je marsikje iz kulture naredil antikulturo. Dogajanje, ki nas je pripravilo do tega, da spremembo kulture v antikulturo ne opazimo, pa je primer “kuhanja žabe”. Evropejce “kuhajo” že približno sto let in zato ni čudno, da tako kot žaba ne skočimo iz vse bolj vroče vode in da nihče ne reče, da je cesar nag.

Dopovedujejo nam, da je za njihovim delovanjem nekaj skritega, česar ne razumemo, in ob opazovanju njihovih dosežkov dobimo manjvrednostni kompleks, ker ničesar ne razumemo. Edino, česar res ne razumemo in ne vemo, je, da tam ni kaj razumeti. Gre le za namerno šokiranje publike z očitnimi napadi na ustaljene norme, vrednote, na umetnost samo.

Dobili smo antiumetnost, antipoezijo, antislikarijo in v pesmi Antisong je Janez Menart, eden zadnjih slovenskih pesnikov, skorajda napovedal ljubljansko antiumetniško dogajanje:

Anti-drama je predstava,

kjer nam kdo pokaže rit,

zraven punco ošlatava,

s penisom pa vrta zid.

Ljubljanski “umetniki” so sedaj celo bistveno presegli Menartovo “napoved”. To ni nič čudnega, saj jih zdrava pamet slovenske javnosti nikoli ni poskusila ustaviti. Očitno je zdrave pameti zmanjkalo.

Umetnost je v Sloveniji ostala magična beseda, tudi ko gre v resnici za antiumetnost in antikulturo. Če ne delamo razlik med kulturo in antikulturo, če ne rečemo bobu bob, si tudi antikultura lasti zasluge, ki gredo kulturi. Po taki poti smo šli na limanice vsem mogočim šarlatanom, dokler ni prišlo do nekega samomora in razkritja, kaj vse je vsebovala ta antikultura.

Fotopub (Vir: zajem zaslona, Twitter)

No, zgodilo se ne bo nič, kajti v sto letih “kuhanja žabe” smo povsem izgubili zdrav razum in zdravo kritičnost do pojava, ki ga imenujemo umetnost ali kultura. Poleg tega sta leva, neomarksistična, politika in sodobna postmoderna “umetnost” dve plati iste zgodbe. Oboje si zasluži predpono “anti”.

A o tem kdaj drugič.

Borut Korun, svetovni popotnik, kulturnik in publicist

Kolumna je bila prvotno objavljena v Demokraciji