Danes živimo v svetu, vsaj na Zahodu, kjer je standard bivanja za običajnega človeka najboljši v svetovni zgodovini. Da, še vedno imamo revne, še vedno tiste, ki komaj preživijo, a večina živi v udobju, ki ga naši predniki niso poznali. Še naši starši znajo povedati, da so bili kot otroci lačni, naši dedje in babice o nevzdržnih razmerah, v katerih so životarili. Življenje za večino je bilo kruto, kratko, nehvaležno. Edina uteha so bili otroci in vera. Običajnemu človeku niti na pamet ni padlo, da bi se poigraval z mislijo, kako predrugačiti stvarstvo. O splavu, evtanaziji in drugih spornejših praksah ni razmišljal. Življenje je bilo sveto, dano od Boga. Nositi križ je bil sestavni del življenja.
Nato pa se je v 19. stoletju standard življenja za nekatere izboljšal. Imeli so čas in v udobju brezdelnosti so začeli razmišljati o tem, da smo ljudje poklicani ustvariti svet po svoji podobi. Za to je potrebno ubiti Boga, razbiti družino in narod. Temelje družbe, ki so jo razumeli kot krivično, pa čeprav so sami živeli v udobju, medtem ko je večina ljudi životarila. Rodila se je ideja o komunizmu, brezrazredni družbi, ki bo vsakemu zadostila njegove potrebe. Čeprav naj bi socializem izšel iz kapitalizma kot naslednji logični korak, se je brezrazredna družba prvič udejanjila v fevdalni Rusiji. V državi nesvobodnih podložnikov in redkih delavcev, ki naj bi bili nosilci nove revolucije. Novi sistem, ki ni bil ne pravičen ne utopičen, se je nato razširil še v Nemčijo, kjer so zavladali nacionalni socialisti na čelu s Hitlerjem. Tema dvema sistemoma – nacionalnemu in internacionalnemu socializmu je bilo skupno eno – oba sta razvrednotila človeka. Življenje izven kolektivističnega žrtvovanja za ideologijo ni imelo več pomena.
Oba sistema sta tako razvila najokrutnejše načine iztrebljanja ljudi. V nacistični Nemčiji se je začelo na življenje gledati kot na komoditeto, na nekaj, kar nima nikakršne globlje, duhovne komponente. V tej Nemčiji se je rodila ideja o evtanaziji – a ne kot mila smrt, pač pa kot način za iztrebljanje nezaželenih delov družbe. Duševnih bolnikov, invalidov, ljudi z motnjami v razvoju, starejših, bolnih, onemoglih. Vsi vemo, da se je tovrstno razmišljanje sprevrglo v organizirano iztrebljanje Judov, Slovanov, Romov in vseh drugih, ki jih je nacistični režim spoznal za nezaželene. Enake zlorabe so se dogajale tudi v Sovjetski zvezi, a tam niso bili tako organizirani. Množični poboji so postali značilni za vse komunistične režime. Pobijali so nasprotnike sistema, nezaželene državljane in ljudi z različnimi oblikami oviranosti. Tu se je rodila tudi ideja splava, umora nerojenih otrok, ideja, da to še niso ljudje. Sistemi, iz katerih danes izhaja večina levičarskih ideologij (kulturni marksizem, ideologija LGBT, transspolnost, teorija spola), so razčlovečili človeka in stremeli k popolni obrnitvi naravnega, božjega reda, na glavo.
Kultura smrti je globalna ideologija, ki izvira iz marksizma
Preskočimo v moderni čas in poglejmo, kaj nam prodajajo levi ideologi. Otrok v maternici po njihovem prepričanju ni človek. Da, ima svoj DNK, je zakoniti dedič, lahko preživi od 22 tedna dalje izven maternice. A bojda ni človek, dokler se ne rodi. Tudi ko se rodi, za levičarje ni človek, saj ga lahko evtanaziramo, če ima kakršen koli defekt. Na Nizozemskem tako pobijejo večino otrok z Downovim sindromom, saj je dovoljeno pobijati otroke od 1 do 12 let, če imajo neozdravljivo bolezen. In tudi ko ste odrasli, niste človek, niste nedotakljivi, saj vas lahko evtanazirajo po želji. Večinoma po želji svojcev, da bi se ti znebili bremena skrbi za bolnega očeta ali mater. In tako je krog z nacistično Nemčijo in komunistično ideologijo sklenjen.
Zato je nujno, da se tej kulturi smrti upremo s kulturo življenja. Kulturo, ki ceni vsako življenje, od spočetja do smrti. Ki vidi čudež v vsakem človeškem bitju, pa naj si bo to še tako nebogljeno. Kultura življenja v ospredje postavlja svetost življenja, pomembnost posameznika, individualno vrednost slehernika. Kultura življenja vodi v veselje do življenja, v srečne družine in družbo veselja, sočutnosti, skrbi za nebogljene. Če želimo živeti v svetu, ki ima prihodnost, moramo kulturi smrti reči ne in odpreti srca za življenje. Kajti družba, ki mori otroke, družba, ki mori nebogljene in uboge v duhu, družba, ki mori ostarele in bolne, je družba, ki ustvarja pekel na zemlji. Je družba brez prihodnosti. Zato odprimo srca za življenje, za luč, za prihodnost!
Aleksander Rant