Lahko imamo različna mnenja o ustavnem sodišču in celo o razsodbah tega sodišča, kar pa ne spremeni zaveze ustavnih sodnikov, ki se v prisegi glasi: “Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin“.
Verjamem, razumem in vem, da je ustavnopravni sistem zapleten in je uradno v pristojnosti strokovnjakov s tega področja. Delo ustavnega sodišča pritegne pozornost zaradi drugih, ne le strokovnih, okoliščin in dejstev, ki se nam dogajajo. Ustavno sodišče sestavlja devet ustavnih sodnikov, ki jih na predlog Predsednika republike izvoli Državni zbor za devetletni mandat. Sodniki se nikoli ne menjajo vsi naenkrat, kar zagotavlja nemoteno kontinuirano delo tega sodišča. Ta način naj bi zagotavljal tudi, da ne bi vseh sodnikov imenovala politična opcija, ki je v času imenovanja na oblasti. Vseeno imamo prevečkrat občutek, da je sodišče politično pristransko.
“Vmes menjamo ustavne sodnike”
Kako si vsaj del politike predstavlja ustavno ureditev in postavljanje sodnikov ter politični interes v povezavi s tem nam je jasno povedala nekdanja poslanka v Državnem zboru Jasna Murgel. Gre za mariborsko sodnico, ki je bila izvoljena v DZ, po končanem mandatu pa se je vrnila na mesto sodnice, kar najbrž ne zagotavlja od politike in njene politične opredeljenosti neodvisnega sojenja. Posebej skrbi način razmišljanja in zapis te gospe na Facebooku v času, ko je bila poslanka: “Eno leto hitro mine. Vmes menjamo ustavne sodnike, imam še dosti pred seboj, še bodo zmage.” Ne vem, če pomeni imam še dosti pred seboj zavedanje, da je še mlada in bo po poslanskem mandatu spet sodnica, kjer bo dosegala nove zmage, me pa izjava navaja tudi na to misel. Zapis takratne poslanke je bil posledica razočaranja ob odločitvi ustavnega sodišča, ki je dovolilo referendum o noveli zakona o družinski zvezi. Vemo, da so zakon volivci na referendumu prepričljivo zavrnili, kar je ustavilo prizadevanja za uveljavitev pravice istospolnih do posvojitev otrok.
Sledilo je obdobje imenovanja kar nekaj ustavnih sodnikov in dobili smo aktualno ekipo, ki odloča na najvišji stopnji pravosodnih odločitev v državi. Med temi sodniki je sodnik Rok Čeferin, ki je večkrat odločal o isti stvari na dveh ravneh, kar je v nasprotju s pravili odločanja in bi se moral izločiti. V obdobju aktualne sestave ustavnega sodišča je privrelo na dan, da Ustavno sodišče v na tisoče primerih ni obrazložilo odločitev o zavrženjih primerov, da o povečanju zaostankov ne govorimo. Namesto, da bi se sodišče ukvarjalo s temi problemi se zdi, da ima ambicijo vladati.
Naj vlada Vlada, Ustavno sodišče ali kdo tretji?
Težko je ovreči sum, da Ustavno sodišče v zadnjem času predvsem v povezavi z ukrepi vlade v času epidemije odloča politično in ne strokovno. Vrstijo se namreč posegi v pristojnosti izvršilne veje oblasti, ki izdaja in spremlja izvajanje normativnih aktov. Seveda imamo ustavno sodišče za to, da bdi nad ustavnostjo v državi, tudi nad tem ali vlada spoštuje ustavo, ampak se vendarle zdi, da gredo v zadnjem času predaleč. Ne bom znal našteti vseh primerov, spomin pa me najprej ponese v čas, ko je Ustavno sodišče odločilo, da mora vlada vsak teden posebej tehtati ukrepe, ki jih je sprejela ne glede na epidemiološko sliko. To je tako ali tako zaradi epidemije preobremenjeno vlado že prej dodatno obremenilo. Vlada je namreč ustanovila posebno strokovno komisijo, ki spremlja epidemiološke razmere, jih proučuje in na podlagi svojih strokovnih ugotovitev predlaga nove ukrepe, spremembo ali dopolnitev teh ukrepov in zmanjšanje ali ukinitev določenih ukrepov.
Da bi bila zmeda in obremenitev vlade še večja, je kasneje Ustavno sodišče od Vlade zahtevalo še tedensko objavljanje podaljšanja že veljavnih odlokov v Uradnem listu. Čeprav je bila dokazana nesmiselnost te odločitve, je ta še vedno v veljavi. Ni namreč logično in ne zdi se razumno tedensko objavljanje, da nek predpis, ki mu ob uvedbi ni bil določen rok veljave, ostaja v veljavi. Vsak predpis namreč velja dokler ni preklican.
Zadnji primer poseganja Ustavnega sodišča v ukrepe vlade proti epidemiji je odlok o prepovedi potovanja v države, ki so označene z rdečo stopnjo. V tem primeru so zahtevo za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče vložili Rok Ban in družba Bas Production, Matic Kocjančič ter nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Predvsem Zalar se je javno hvalil na Twitterju najprej, da bo vložil ustavno pritožbo, ko je sodišče sprejelo odločitev pa se ni pozabil pohvaliti, da ima on pri tem zasluge.
Kaj je gnalo Zalarja, da se je pridružil pobudnikom? Navedel je, da ima partnerko v Avstriji, ki ji je umrla mati, on pa zaradi ukrepa ne more čez mejo na pogreb. Ja pa ja, če bi uveljavljal pravico do izjeme, bi nedvomno dobil dovoljenje za potovanje. Ampak on kot pravnik se te možnosti ni domislil, ampak je raje iz očitnih političnih vzgibov, da bi škodoval vladi vložil škodljivo pobudo. In to na sodišče, kjer odloča večina sodnikov, ki so jih po napovedi Jasne Murgel zamenjali. Tisti, ki se na vse pretege trudijo škodovati vladi, se žal ne zavedajo, da s tem škodujejo vsem nam. Če kaj, namreč prav to in podobno vnaša nemir med ljudi in ne ukrepi sami.
Da so vse navedene in še mnoge druge odločitve večine ustavnih sodnikov sporne ves, čas opozarja ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki skoraj po pravilu glasuje drugače in piše ločena mnenja. Pogosto se mu pridruži tudi sodnik Marko Šorli. Njuna mnenja so napisana jasno in razumljivo tudi za tiste brez posebnega poznavanja pravne stroke. Zakaj torej tega ne razumejo ostali sodniki, ki bi naj bili vrhunska pravna stroka? Zame to ni težko vprašanje. Edini odgovor, ki se mi ponuja je, da to počno iz političnih vzgibov. Sodnik in politični vzgib? To ne bi smelo iti vštric. Pa gre, pri nas gre. Od okrožnega sodišča pa vse do najvišje inštance se nem to žal dogaja. Ko odločitev zadeva posameznika, se ta lahko obrne na Evropsko sodišče za človekove pravice, država se po mojem vedenju na to sodišče ne more obrniti. Malo bi bilo tudi smešno, če bi se lahko, saj si je težko predstavljati nastop države proti sami sebi. Ustavni sodniki namreč branijo pravno državo in izvrševanje pravnih in ustavnih načel te države. Naj bi.
Če se še enkrat vrnemo k izreku prisege ustavnih sodnikov, lahko vidimo, da vsebuje tudi vest. Ustavni sodniki torej poleg vsega drugega odločajo tudi po svoji vesti. Jim res vest narekuje, da nagajajo z odločitvami, ki posegajo v učinkovitost ukrepov, ki varujejo zdravje državljanov? Če je tako, niso na pravem mestu. Mehanizem za odpoklic ustavnega sodnika težko sproži, zato je treba biti še posebej preudaren pri izbiri kandidatov, kar je stvar predsednika države, ki Državnemu zboru predlaga kandidate za ustavne sodnike.
Ko vse to gledam, pomislim na nekoga, ki je prišel od daleč v veliko mesto, kjer ne zna prečkati ceste, pravila pa si po svoje razlaga. Ob dovoljšni vztrajnosti bo tak popotnik neizbežno povzročil zmedo, zastoje in prometne nesreče.
Ločenost vej oblasti – zavore in ravnotežja
Državno oblast delimo na tri dele in sicer na izvršno, ki jo predstavlja Vlada, na zakonodajno, kar izvaja Državni zbor in na sodno. Vsaka veja oblasti opravlja pristojnosti s svojega področja. Medsebojno so neodvisne, vendar so tesno prepletene, njihovo delo je povezano v celoto. Pomembno je povedati še, da so ena drugi nadzornik. Lahko bi rekli, da ena drugo zavirajo le toliko, da se vzdržuje ravnotežje. To se namreč poruši ko eni izmed njih popustijo zavore in prevzame funkcijo druge ali kako drugače prekorači pooblastila s svojega področja.
Ustavno sodišče je na nek način del pravosodja, čeprav je pri svojem delu samostojno in neodvisno. To nenazadnje velja tudi za sodišča in celo posamezne sodnike. Ob zavedanju, da je treba pustiti prosto pot samostojnosti in neodvisnosti pa moramo dvigniti obrvi, če se nam le zazdi, da se v tako pomembnem organu dogaja nekaj nenavadnega. Vsekakor je nenavadno, če Ustavno sodišče brani pravico do svobodnega gibana v smislu potovanja, istočasno pa zanemari nujnost ukrepanja, da bi se zavarovala varnost in zdravje ljudi in zdravstvenega varstva. Ne smemo namreč pozabiti, da je tudi ta pravica zapisana v ustavo, ki predvideva začasno omejevanje gibanja, če je to nujno za omejevanje epidemije.
Splošno znano je, da praviloma ena pravica sicer ne sme posegati v drugo, so pa tudi izjeme. Takrat je treba pretehtati katera pravica je pomembnejša in naj na podlagi tega prevlada. Na tej točki najde mesto tisti del prisege ustavnih sodnikov, ki govori o tem, da bodo sprejemali odločitve po svoji vesti.
Kaj pa vem ali je dobro ali slabo, da v ustavi ni opredeljeno kakšna mora biti vest ustavnega sodnika. Hm, mogoče zato, ker imamo to zapisano v desetih božjih zapovedih. Naj torej ostane v ustavi, kar je za v ustavo, v desetih božjih zapovedih naj bo tisto, kar je za tja, Vlada pa naj ostane na Gregorčičevi in Državni zbor na Šubičevi kamor spadata. Ustavno sodišče spada na Beethovnovo. Ne le geografsko.
Davorin Kopše