Razumljivo, premalo časa je minilo, da bi se mediji in novinarji lahko pomirili z rezultatom ameriških volitev. Te dni beremo, kako je bil 9. 11. 2016 črn dan za ZDA, takoj po 11. 9. 2001, torej napadu na dvojčka. Rezultate demokratičnih volitev nekateri mediji primerjajo s terorističnim napadom!? Pa doslej Trump ni še nobenega ubil.
Napadi na Trumpa se bodo spet intenzivno nadaljevali, ko se bodo mediji zbudili iz šoka, ki so ga doživeli, ko so v svojem zaslepljenem navijaštvu brez kančka distance, analize in predvsem brez vsakega sramu sesuvali Trumpa in že mesece pred volitvami za predsednico ZDA inavgurirali Hillary Clinton.
Mediji in Trump, vsepovsod sovraštvo
Tako večina ameriških kot domala vsi slovenski mediji so Trumpu lepili nalepko ruralnega, grobega, neotesanega, burkaškega, primitivnega, grdega in razvajenega bogataša, ki je po svoji nori naravi nevaren za svetovni mir. O Trumpu so pisali kot o fašistu, lažnivcu, sprevržencu, homofobu, nacionalistu, egu, arogantnežu.
Večina tujih javnomnenjskih anket je Clintonovo postavljala kot zmagovalko in mediji so se že pred štetjem rezultatov postavili na domnevno zmagovalno stran in še pred finalom proslavljali. Čakanje na izid je bilo le čakanje na objavljanje že vnaprej pripravljenih prispevkov o Hillary Clinton. Slovenski mediji so ameriške volitve doživljali kot da bi šlo za volitve v državni zbor. Zato je bilo četrtkovo jutro za večino njih tudi tako trdo in tako trpko.
Trump kot kandidat ni enako Trump kot predsednik
Tudi po ameriških volitvah je čas za medijsko in novinarsko samorefleksijo, namreč, kako mediji opravljajo svojo pomembno družbeno vlogo. Trump je s svojo zmago vse po vrsti oklofutal in jim poslal dober nauk, da je mogoče zmagati tudi takrat, ko ti nasproti stoji orkestrirana medijska vojska. Twitter, ta blog za intelektualce, je Trump s svojimi 14,2 milijona sledilcev postavil kot relevantni medij, ob tem pa so mediji in analitiki trdili, kako Trump nagovarja pretežno nižje in neizobražene sloje ljudstva, ki komajda imajo za sendvič, kaj šele, da bi se ukvarjali s participacijo na socialnih omrežjih. Etablirani mediji so poleg Clintonove tako največji poraženec letošnjih ameriških volitev, saj je prišlo do konkubinata med politiki ali politikanti in novinarji ali tako imenovanimi novinarji.
Trump kot afera, kot napaka v ameriški politiki
Trump se je na svojih nastopih in socialnih omrežjih odločil za retoriko, ki je vzbujala pozornost. Moral je vzbujati pozornost z izjavami, da si je priboril pozornost med volivci. Moral je s trdo in tudi nesramno besedo vzbujati reakcije, da je vzpodbudil razpravo. Sicer bi se zaradi medijskega enoumja slišala le opevana Clintonova, s Trumpom pa bi se ukvarjali le kot z afero, kot z napako v ameriški politiki. In rezultati so pokazali, da je Trump delal za zmago, da je tudi z grobimi besedami na račun svetovnih medijev in novinarjev med ljudmi spodbudil razmišljanje, češ kaj pa če ima Trump prav. Ob mnogih njegovih nastopih, ki so velikokrat bili tudi na meji sprejemljivega, je običajnemu Američanu razgibal možgansko skorjo in jih spodbudil k razmisleku.
Poraženci politične olimpijade
Ameriške volitve in volitve nasploh so politična olimpijada. Na olimpijskih igrah že dolgo ni več pomembno le sodelovati, vsi si želijo zmagati. Toda brez nedovoljenih sredstev, doping kontrola je zelo ostra in restriktivna. Kršitelje za stalno ali za več let umaknejo s športnih igrišč. Politična olimpijada pa je še bolj kruta, pravila igre so sicer določena, vendar se velikokrat kršijo, več je umazane igre, pri kateri sodelujejo tudi mediji in novinarji. Resna doping kontrola bi tudi mnogim novinarjem trajno prepovedala vstop na medijsko igrišče.
Miro Petek