Ljudje smo po naravi nagnjeni k tekmovanju. Taki smo od nekdaj, taki smo bili ustvarjeni, taki smo se v milijonih letih razvili in kot vrsta preživeli. Tekmujemo vsak dan, tudi sami s sabo. A vendar obstaja tekmovanje, ki je pomembnejše kot katerokoli drugo, ki je v zadnjih dva tisoč letih človeka povzdignilo nad vse in mu omogočilo ogromen napredek: to je nenehen boj med vero in brezbožnostjo, med resnico in pravico na eni ter lažjo in krivico na drugi strani.
Te dni se spominjamo Kristusovega vstajenja. S ponižnostjo do Očeta je sprejel križ grehov. Človeku je pokazal pot do odrešenja. To je storil s strastjo, življenje samo zahteva strast, samo s strastjo lahko premagaš smrt; danes kulturo smrti, ki jo prinaša pritlehna sekularizacija. Zato je toliko bolj pomembno, da ob spominu na Vstalega zahtevamo življenje, da nismo mlačni, da nismo brezbrižni do svoje vere. Smo božji otroci, a Jezus nam je dal možnost, da si usodo krojimo sami. Nič se ne bo zgodilo, če bomo stali križem rok, če bomo odločanje o svoji usodi prepustili drugim, če bomo dopustili, da našo strast do življenja in Boga Očeta izženejo še iz naših domov, kot so to že storili v javnem življenju. Če bomo do tega brezbrižni, če bomo brezbrižni do svoje vere, bomo izgubili dušo, tisto, kar nas je naredilo za človeka.
Tekmujmo torej strastno za življenje, ne izgubimo vere, ne dopustimo, da nam to svobodo odvzamejo politiki in politične stranke, ki želijo smrt. Ne pozabite, da leva opozicija že več kot leto dni nagaja, meče polena pod noge desnosredinski vladi, ki se ob strašni globalni zdravstveni krizi bori za življenja. Če vam je vseeno za to politično tekmovanje, vam je že vzeta prostost, že stopate po poti kulture smrti. Samo spomnite se: največ smrti zaradi bolezni COVID-19 smo v Sloveniji zabeležili, ko je bila intenziteta uničevanja stranke DeSUS Aleksandre Pivec in SMC Zdravka Počivalška največja, ko je medijski mainstream spodbujal proteste, ki so neposredno vplivali na hitro širjenje virusa.
Kam bomo prišli s povzdigovanjem moralnega relativizima in socialnega sekularizma?
Kljub temu smo preživeli prvi in drugi val epidemije, na pragu tretjega se zgodba ponavlja. To ni usoda, ki bi se zgodila sama od sebe; to ni šport, kjer se igra konča s kakšnim razbitim kolenom, drugače pa ni hujših posledic; to ni filmska fikcija. Gre za veliko realnost, gre za našo skupno usodo, ki se bo zgodila brez vašega vložka, če boste početje mirno opazovali.
Ta velika noč naj bo (vsaj na simbolni ravni) nov začetek vrnitve h koreninam in k resničnim vrednotam, ki jih podpira tudi uredništvo revije Demokracija: tradicija, vera, družina, identiteta naroda, enakost pred zakonom, ekonomska svoboda in ideali kulture življenja. Zavračamo pa (in se proti temu borimo) moralni relativizem, socialni sekularizem in razkrojevalni nevtralni ateizem. Slednje vodi le k kulturi smrti, vedeti namreč morate, da so bili največji in najbolj znani izpovedani ateisti tudi največji okrutneži in množični morilci v zgodovini človeštva.
Ni treba posebej imenovati dandanašnjih ljudi, ki se zgražajo, ko predsednik vlade državljanom vošči za krščanske praznike, ki so tiho, ko psihopati opranih možganov uničujejo cerkve in relikvije, ki cepetajo z nogami in kričijo, da Cerkev nima kaj iskati v javnem življenju. V teh ljudeh boste prepoznali vojščake teme. Zato se okoli velike noči ne samo nasmehnite in ne pričakujte, da se bodo vaše sanje same spremenile v čudovito resničnost, ampak si bogaboječi z radostjo v srcu ter s ponižnostjo in z molitvijo obljubite, da ne boste več samo nemo opazovali verskega čiščenja in sistematične sekularizacije, ki vodi v pogubo. Naj bo spomin na Vstalega naš boj za dobro proti zlu. In On nas bo nagradil, dal moč za človeško odrešenje, da bomo lahko preživeli te težke dni in odprli pot k dostojnejšemu življenju.
Jože Biščak