fbpx

Določenemu odstotku ljudi je mogoče povsem oprati možgane

Foto: iStock

Psihoanaliza kot veda o nezavednem in duševnosti nasploh je domala edina, ki lahko kaj radikalno drugačnega pove o samomorilskih terorističnih napadih, ki v teh dneh pretresajo Francijo, Evropo, tudi Afriko (Mali) in cel svet. 

Resda je tudi v psihoanalitičnem diskurzu potrebno vedeti za določeno kulturno oz. versko ozadje dogodkov, ki se jih analizira. Vendarle pa je prav profiliranje samomorilskih teroristov v tem trenutku tisti nujen zalogaj, s katerim se psihoanaliza mora »(po)zabavati«, se s to enigmo ukvarjati, jo secirati in jo interpretirati.

Nekaterim je lahko oprati možgane
V prvi vrsti je treba pri razlagi fenomena samomorilskih napadalcev omeniti psihološki fenomen sugestiblinosti, ki je poznan iz hipnoze ter t. i. nevrolingvističnega programiranja (NLP). Sugestibilnim ljudem je z lahkoto vsiliti neko mnenje/idejo in jim oprati možgane – tudi tako, da so pripravljeni ubijati, celo s samorazstrelitvijo.

Kar nekaj psiholoških oz. hipnotskih eksperimentov je bilo v preteklih letih izvedeno na to temo, da se je dokazalo prav to, da je mogoče določenemu odstotku ljudi povsem oprati možgane, in to v katerokoli smer. Določeni psihostrokovnjaki lahko to naredijo projektno in skrbno načrtovano – muslimanski  kalifi in/oz. džihadisti/mudžahedini pa to lahko speljejo spontano.

Še sami ne vedo, kako jim uspe nagovoriti določene verske fanatike, islamiste (in celo ženske), da se v samomorilskih terorističnih napadih razstrelijo. Tisti pa, ki se ukvarjamo s hipnozo, natančno vemo, da je v ozadju fenomen sugestibilnosti (vodljivosti), tudi t. i. transfer, ki je poznan iz psihoanalitične oz. psihoterapevtske prakse.

Čustvena vez, ki jo nek verski fanatik vzpostavi bodisi s samim islamom (Koranom) ali pa Alahom in/oz. prerokom Mohamedom ali kakšnim kalifom – npr. al-Baghdadijem –, je odgovorna za to, da se v potencialnem »ubogljivcu«, torej sugestibilnemu verskemu fanatiku, k terorizmu naperjena sugestija prime in da jo v teroristični akciji tudi realizira. Dotični »ubogljivec« pogosto nima niti kančka svoje svobodne volje.

Ubogati pobudo drugega
Terorističnega (samo)morilskega napada torej ne naredi po (svoji) svobodni volji, pač pa po ukazu, sugestiji, v objemu nezavednega in na nek način nehote uboga pobudo nekoga drugega. Zato vprašanje: »Kaj je motiv samomorilskih terorističnih napadalcev?« ni pravo. Legitimno se je zgolj vprašati: »Kaj jih vodi?!« In vodi jih »želja Drugega«, bi rekel Lacan.

Torej pariški samomorilski napadalci – ali pa katerikoli drugi teroristi (tudi Norvežan Andreas Breivik) – nikoli niso, nimajo in ne bodo imeli lastne svobodne volje: motiv jim je posredovan, torej sugeriran, v ozadju pa je vselej tudi fenomen transferja.

Ko islamski fanatizem terorizira ljudi
Za popolnejše razumevanje islamskega fanatizma in samomorilskih napadov je treba vedeti še nekaj: muslimanski tip družine je pač tak, da je prvi »bog« – torej predhodnik Alaha – prav tako kot pri katerihkoli vernikih (tudi krščanskih) ojdipski oče, ki ima t. r. monopol v družinskem odločanju. Je nosilec moči in oblasti. V mislih imamo pač tip družine v sedanji Islamski državi oz. povsod tam, kjer islamski fanatizem terorizira ljudi, in ne v Evropi asimilirane muslimane.

Radikalni muslimanski oče je načeloma avtoritarni avtokrat – že zato, ker mu to dovoljuje in celo narekuje Koran. S takšnim avtoritarnim očetom se je nemogoče ogniti občutku, da Alah resnično obstaja, torej da je imel prerok Mohamed prav, in da v Koranu vse napisano drži kot pribito. In ko potem otroka, predvsem dečka, kot bodočega vernika zgrabi še molitev (po Koranu v džamiji), je verski fanatizem neizbežen.

Poleg tega je v razumevanju samomorilskih terorističnih napadov še ena »malenkost«. Namreč: avtokratski ojdipski oče je sicer res tisti, ki v otroka, bolje rečeno dečka, naseli močan Nadjaz, torej pristno moralno razsodnost. Vendar je muslimanski ojdipski oče predvsem posredovalec Korana in šeriatskega prava, torej Mohamedove vizije o vsemogočnem Alahu, ne pa klasičnega moralnega oz. etičnega imperativa.

Očetov Zakon se v Nadjaz muslimanskega dečka naseli v obliki oz. skozi Koran. Za Koran pa vemo, da posreduje radikalno in kulturno drugačno šeriatsko pravo, kot smo ga vajeni v Evropi, in da Alah vendarle v nekem kontekstu pravi, da si nevernik (oz. nekdo, ki je začel drugače verovati, kot zapoveduje Koran) zasluži smrt – in: »Alah je velik!«

In vloga ženske?
Deklica oz. ženska v tem delu psihoanalitičnega diskurza pač ni (toliko in neposredno) pomembna, ker so ženske dokaj obrobne akterke terorističnih napadov. So pa ženske in/oz. mlada dekleta dokaj pomembne kot »vojakovo veselje« (in nagrada, vir navdiha za neustrašno bojevanje).

Nietzsche je v objemu vojne ideologije vendarle modroval in celo svetoval: »Može bi morali usposabljati za vojno in ženske za razvedrilo bojevnika,« kar ima v svojem jedru seveda zelo konsistentno psihoanalitično logiko, povezano z Ojdipovim in/oz. kastracijskim kompleksom. V tej luči je mogoče razumeti tudi angleška dekleta muslimanske vere, ki so se še pred begunsko krizo z veliko afiniteto, torej z užitkom, na skrivaj podajala ne Bližnji vzhod, npr. v Sirijo.

Še pred par meseci so se – sicer v objemu lastne pohote – v zaledju sirijskih bojišč kot zaslužene nagrade seksualno predajala muslimanskim vojakom, mudžahedinom/džihadistom …

Ženske kot plen
Ženske, po možnosti device, so vselej tudi nekakšen (nezaveden) bojni plen, vojakova trofeja v smislu posilstva. In v tem kontekstu je zelo legitimno trditi, da bi problem sedanje begunske krize znala biti tudi posilstva. Spomnimo se, kako so Nemci avgusta 1914 zasedli Belgijo; posilstvo je takrat takoj (pri)dobilo »sloves« splošne prispodobe ponižanja moških nekega naroda – v tem primeru Belgijcev.

Septembra 1914 so Nemci to vojaško libidinalno paradigmo ponovili tudi v Franciji. V II. svetovni vojni ni bilo nič drugače, le da so po posilstvih bolj sloveli zavezniki, bolje rečeno Rdeča armada (Sovjeti), ki je leta 1945 vkorakala v Nemčijo. Rdeča armada pa ni posiljevala samo nemških žensk, pač pa tudi ženske na jugoslovanskem ozemlju (predvsem v Vojvodini) …

Določen tip verskih fanatiov (z)moten
Ko iščemo odgovor na vprašanje, kako to, da se lahko nekdo razstreli v imenu Alaha/Korana oz. islama, je treba vedeti, da je določen tip verskih fanatikov zagotovo psihično oz. osebnostno (z)moten. Psihiatrično diagnosticiranje bi mnoge verjetno uvrstilo med shizotipsko (z)motene oz. med agresivno osebnostno (z)motene. Njihov verski fanatizem bi bilo mogoče zdraviti – s tableti in psihoterapijo. Seveda se jih v militantnih islamskih državah ne zdravi, ker so to tam najbolj cenjeni mudžahedini/džihadisti.

V resnici gre pri teh skrajnežih najverjetneje za t. i. zavržene otroke, kar je kot koncept v »tradicionalni« muslimanski družini kar mogoče, saj so matere preokupirane s številnimi otroki in se vsakemu posebej ne morejo posvečati. In ravno zavrženi otroci lahko obrambno razvijejo verski fanatizem v obliki shizotipske motnje, ker samo na ta način dobijo življenjski kompas in tudi smisel življenja. Agresivna osebnostna motnja pa je pogosto posledica potlačene jeze do ojdipskega očeta.

Za konec naj dodamo še »kvanten« psihoanalitičen ocvirek. Razstrelitev z aluzijo, da takšen samomorilec upa in močno verjame – ker ima oprane možgane –, da ga v raju (pri Alahu) res čaka harem devic; in z razstrelitvijo na nek način doživi simbolni orgazem oz. »ejakulacijo«, pač v obliki ognjenih zubljev, eksplodiranih bomb, izstreljenih nabojev in demoliranih zgradb …

Roman Vodeb