Tisti, ki ste vsaj v poznih srednjih letih, se boste nedvomno spomnili, da je Slovenija nekoč veljala za daleč najbolj razvito in bogato republiko nekdanje skupne države juge. Med državami nekdanjega vzhodnega bloka, pa je kar precej prednjačila tudi nekdanja juga, tako smo lahko sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja z našimi dinarji veselo kupovali kjerkoli na vzhodu in našo valuto so tam šteli za kar konvertibilno. Spomnimo se lahko Čehov, Slovakov, Poljakov, ki so lahko le vsakih pet let potovali v tujino, pri nas pa so na poti na dopust prodajali vse mogoče od šotorov, do dopustniške opreme in igrač, za smešno nizke cene. Če poenostavim, smo se Slovenci takrat, v primerjavi z narodi drugih republik juge, kot tudi z narodi drugih držav nekdanjega vzhoda, počutili kot pravi mali Švicarji.
Tudi realno, podatki o kupni moči, kot tudi o bruto družbenem proizvodu na prebivalca in drugi podatki, so Slovenijo v tistem času postavljali resnično na prvo mesto med državami nekdanjega vzhodnega bloka. So pa vse te države imele eno skupno značilnost, to je enopartijski komunistični sistem brez demokratičnih volitev, ter seveda politično policijo (v Sloveniji Službo državne varnosti – bolj znano kot UDBA), ki je ta sistem ohranjala, vsak opozicijski glas pa je bil zatrt v kali, tudi z umorom.
In to je bila ena ključnih napak tistega časa. Slovenija bi morala UDBO v celoti razpustiti, njenim pripadnikom pa prepovedati opravljanje določenih javnih funkcij za daljše obdobje. Tako pa se je omenjena služba le preimenovala in novi oblastniki so naivno mislili, da bo delala za interese Slovenije in popolnoma strankarsko nevtralno. To se seveda ni nikoli zgodilo. Še več, najverjetneje tudi z njeno pomočjo, tako kot na Hrvaškem (več o tem dr. Ante Kovačič in Željko Kekič v knjigi “Človjek i njegova sjena” – Človek in njegova senca), je bil star komunistični šef Milan Kučan, izvoljen za predsednika države. Nikjer v Evropi ni bilo takega primera.
In danes seveda veliko govorimo o stricih iz ozadja, o globoki državi in podobno. Na tej točki pa najdemo iste igralce kot v komunistični jugi. Prvi stric iz ozadja je dejansko isti, nekdanji komunistični šef Milan Kučan, ki praktično odloča o vsem, tudi o tem kdo bo vodil vlado in koliko časa bo vladal. Volitve so zanj očitno zgolj formalnost. Saj poznate njegovo procesijo na Ljubljanski Magistrat leta 2011, kjer je poprosil Jankoviča naj gre na volitve in zmaga. In tako se je tudi zgodilo. Še pred tem pa je od aktualnega predsednika vlade Boruta Pahorja zahteval odstop, kar je ponovil nekaj let kasneje do Alenke Bratušek. No, na Trstenjakovo 8, kjer domuje SDS pač ne pride, ker mu je jasno, da tam njegova beseda pač ne zaleže. Ključne položaje v državi pa seveda zasedajo pripadniki nekdanje UDBE. Praktično ni pomembnejše funkcije v javni sferi in gospodarstvu, v levih vladah, med poslanci levih političnih strank in še kje, kjer ne boste našli večjega ali manjšega dela pripadnikov nekdanje UDBE ali njenih ovaduhov.
Krog je tako sklenjen. In napaka iz leta 1990/1991 je še bolj očitna. Isti ljudje in največ socializma.
Dr. Vinko Gorenak