fbpx

Zametki nove politične policije

Kolumnist Davorin Kopše

V času jugoslovanske diktature je imela politična oblast svojo politično policijo, ki jo danes splošno imenujemo UDBA. To je bila formacija z vsemi policijskimi pooblastili, za potrebe oblasti pa je šla tudi čez vse robove. Kadri so bili skrbno izbrani in preverjeni. Ko je bilo na več načinov in nivojih nesporno ugotovljeno, da je nekdo zanesljiv in s tem primeren, je dobil soglasje za zaposlitev.

O politični policiji Udba lahko beremo v zbirki knjig Igorja Omerze, ki sistematično razkriva načine delovanja te paralelne policije in vpletenost partije. Močno sporočilo prinaša tudi knjiga Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države, čeprav je tam poudarek na ekonomskih interesih vladajoče partije, uporabili pa so vzvode in povezave Udbe.

Posebni policijski oddelek izven policije
Vladajoča garnitura se je opita od močne zmage na volitvah domislila, da bi imela svoj policijski oddelek. Enota, ki si jo je očitno zaželel predsednik vlade, in bi bila sestavljena iz strogo preverjenih kadrov. Na koncu da soglasje za zaposlitev v tem skrivnostnem oddelku zaupnik nove oblasti, ki se sicer ne imenuje centralni komite, precej očitno pa je, da v več vitalnih segmentih deluje centralistično.

Foto: STA

Na novo formirani oddelek/enota naj bi imela vsa policijska pooblastila izven nadzora policije. To ni le nenavadno, ampak postaja precej nevarno. Iz zakonodaje je namreč znano, da ima v državi policijska pooblastila le še Vojaška policija in Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo. Obe imata polna policijska pooblastila, vendar so glede izvajanja omejena zgolj na vojsko oziroma ministrstvo in sta strokovno in civilno nadzorovani enako kot policija.

Policijska pooblastila so široka, zato so podvržena strogemu nadzoru. V določenem obsegu izven stroke to delo nadzira parlament. Tam deluje stalna komisija, ki se imenuje Komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, kar je varovalka pred zlorabami najobčutljivejšega izvajanja pooblastil, ki posegajo v človekove pravice.

Uredba vlade kot nezaupnica policiji
Golobova
vlada je sprejela novo uredbo, s katero na novo ureja varovanje predsednika vlade. Ta ustanavlja novo enoto za varovanje predsednika vlade, varovala pa naj bi tudi na novo izvoljeno predsednico države. Uredba je sicer ustrezen akt za obvladovanje tega varnostnega vprašanja, vendar se postavljata vsaj dva pomembna pomisleka. Zakaj si želi predsednik vlade policijsko enoto izven policijskih formacij in ali bodo pripadniki te enote lahko izvajali vsa policijska pooblastila. Morda predsednik vlade ne zaupa policiji in njeni enoti za varovanje varovanih oseb (ta enota je varovala celo papeža in bila nosilka varovanja mnogih drugih najvišjih tujih obiskov).

Sumljivo policijsko skupino naj bi po nekaterih pisanjih snovali in nadzirali sumljivi ljudje. Povezati naj bi se želeli celo s Sovo, kar pa jim za zdaj naj ne bi uspelo. Morda je to povezano z željo po posebne vrste zasebnosti predsednika vlade, ki ima morda skrivnosti pred policijo in, kot se namiguje, tudi pred Sovo. Da bi si predsednik vlade želel posebno policijsko enoto izven policije za izvajanje policijskih pooblastil izven policije, pa je vendarle drzna misel. Upam!

Spor predsednika vlade s svojo ministrico za notranje zadeve glede vrste vprašanj o delu policije je za zdaj še skrivnosten, a zgovoren. To vsekakor ni dobro za državo, vprašanja pa so sama po sebi že tudi odgovori, saj se sploh ne bi smela pojavljati. Zadnja novica je, da se želi predsednik vlade o nekaterih zadevah o vodenju policije pogovoriti z generalnim direktorjem te strokovno avtonomne varnostne formacije. Glede na to, da ima okrog tega omejitve celo minister, je ta korak korak na zelo tanek led.

Zdi se, da je poleg več demokratičnih standardov na preizkušnji tudi ustavna ureditev kot temelj. Vedeti moramo namreč, da si aktualna oblast srdito prizadeva utišati nekatere moteče medije in okrepiti sebi naklonjene. Grozljivi pa so tudi nenehni brutalni napadi na politično opozicijo, ki kažejo na to, da si jo močna večina želi za vedno utišati.

Podreditev medijev in zatrtje drugače mislečih smo imeli v času, o katerem pišeta na začetku omenjena Igor Omerza in Rado Pezdir. Pa tudi mnogi drugi. Le o čem bodo pisali sodobniki teh piscev čez trideset in več let?

Davorin Kopše