fbpx

Poziv režiserju protestov Jaši Jenullu: “Gospod režiser, jih bodo – vse, ki ne bodo v OF – vaši uporniki “likvidirali”?

Foto: STA

Odprto pismo gospodu Jaši Jenullu, režiserju tragikomedije “Upor proti fašizmu”, v izvedbi komunistične jugonostalgične ljubljanske gospode – v torek popoldne v Ljubljani.

Gospod režiser, kot hodim običajno zadnja leta, ko se zaradi poškodb hrbta le še s težavo gibljem, sem tudi danes popoldne odšla na sprehod okoli našega naselja. Vsepovsod je bilo tako prazno, kot je bilo leta 1991 med osamosvojitveno vojno, v tistih dneh, ko so nas v medijih obveščali, da je zaradi ostrostrelcev marsikje nevarno celo odnašanje odpadkov v smetnjake. Ali pa takrat, ko so sporočali, da grozi nevarnost jugoslovanskih letalskih napadov. Res je večina odšla iz mesta, a tako grozeče tišine in praznine že dolgo ni bilo.

Gospod režiser, temu pa se nisem prav dolgo čudila. Vsepovsod sem med sprehodom lahko na lepakih in letakih novodobne OF prebirala pozive k uporu proti fašizmu v Sloveniji. Nehote sem pomislila, če sem morda na spisku fašistov, ki se jim nasledniki OF nameravajo upreti. Pa če se moramo vsi obvezno vključiti v OF. Na vratih ene od obskurnih pisarnic pri prvih smetnjakih sem namreč zagledala čisto uradni napis: OF. Tisti OF je imel ob straneh nekakšni veji, podobni jelenovim rogovom. Tako da je bil simbol OF podoben križancu med OF in nacističnim SS. Moj Bog, sem pomislila, saj so sedanji uporniki vendarle priznali, da je za stare komuniste, ki so že 1939 podpisali pakt Hitler-Stalin, v času večdnevnega (in še vedo nejasnega) nastajanja OF, strogo veljala prepoved upiranja nemškem okupatorju. Morda so si tudi zaradi tega omislili nekakšen ljudski odpor, ki so ga šele pozneje tudi javno prevzeli komunisti in ga sami tudi vodili na totalitarni način. Tudi tako, da so prepovedali vsakršno drugo odporniško delovanje, ki bi potekalo mimo OF, brez podrejenosti komunistom. Nazadnje pa sem se še vprašala, kdo neki plačuje vso to današnje uporništvo in vse različne pisarnice, kakršna je naša pri smeteh, in tudi velike pisarne OF.

Gospod režiser, ne morete si misliti, kako takšne pisarnice pospešujejo sožitje med državljani! Sprašujemo se, komu vse se bodo vsi ti revolucionarji sploh uprli. Pa tudi kako se jim bodo uprli. Ni nam prijetno, verjemite.

Protestniki so zažgali lutko v podobi notranjega ministra Aleša Hojsa. (Foto: družbena omrežja)

Gospod režiser, jih bodo – vse, ki ne bodo v OF – vaši uporniki “likvidirali”? Po zgledu komunističnih prednikov v ljubljanskih akcijah med drugo svetovno vojno? Ali vaše skrajno leve politične sile res nimajo niti tolikšne priljubljenosti med državljani, da bi počakali do volitev v prihodnjem letu? Imajo tako malo simpatij med državljani, da jim ne kaže, gospod režiser, prav nič drugega, če hočejo ostati v politiki, kot to, da pandemijo, ki je še dolgo ne bo konec, izkoristijo za državni udar? Podobno, kot so komunisti, tedaj hudi stalinisti, svetovno vojno izkoristili za prevzem oblasti? Hudo je bilo, tako hudo, da večina slovenskih akademikov tega še zdaj noče priznati. Raje še kar jokajo, jočejo kot dež.

Člani skupščine so na petkovem protestu javno kamenjali lutko Janeza Janše (Foto: Socialna omrežja)

Gospod režiser, ko sem prišla ob treh popoldne domov s sprehoda, sem prisluhnila radijskim poročilom. In glej ga šmenta, slišala sem, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti brez uspeha skuša uveljaviti nekakšno spravo, ker so razmere v Sloveniji preveč zapletene. Imamo preveč problemov, ki jih ni mogoče rešiti tako, da bi bili vsi zadovoljni – pa rdeči, pa črni, pa beli, pa osamosvojitelji, pa jugonostalgiki, pa ti pa oni in številni drugi strani. Tako so tarnali, da mi je šlo že na smeh, čeprav je bilo vse skupaj hudo žalostno. Velik kup sprenevedanja in bežanja od iskanja odgovorov in rešitev.

Gospod režiser, spominjali so me, vsi ti spravni poskusi silnih akademikov, čisto drugačnih od vas, upornikov, gospod režiser, čeprav v resnici oni – zlasti še vedno komunistični akademiki, skoraj intimni prijatelji gospoda Milana Kučana, brez simpatij do slovenske osamosvojitve, vodijo vašo vstajo. Da, spominjali so me, vsi tisti poskusi sprave na SAZU, na poročila naših dopisnikov iz katere od tako imenovanih banana držav, kjer ne more priti do sprave zaradi spopadov med različnimi plemeni z dolgo zgodovino medsebojnega sovraštva in bojevanja. Slovenci namreč nimamo višjega, za etične sodbe pristojnega telesa višjega od SAZU. Cerkev oziroma cerkve sodijo v civilno družbo.

Milan Kučan (foto: STA).

Gospod režiser, ampak, upam, da to veste, kot vemo vsi kulturni ljudje na svetu, da ne more biti niti sprave niti demokracije, torej upoštevanja rezultatov demokratičnih volitev, dokler volitve številne državljane navdajajo s strahom, da bo po njih zavladal takšen ali drugačen totalitarizem. Samo demokratične, ne pa ustrahovane, volitve, svobodno oddani glasovi ljudstva, dajejo možnost spravi in demokraciji. Ne revolucionarni prevzem oblasti.

Organizator petkovih protestov Jaša Jenull v sodelovanju z “nepristransko”novinarko Katarino Matejčič (Foto: socialna omrežja)

Spoštovani gospod režiser, navsezadnje imamo parlament. Navsezadnje imate tudi vi v njem svoje poslance. Tako dolgo bomo propadali, izumirali in na koncu morda povsem izginili, dokler nam vsem ne bo jasno, da imajo v kulturnih državah državljani glavno besedo prav v parlamentu. Ne na ulici, ne pod kakim drevesom, ne v kaki pisarnici OF, ob takšnem ali drugačnem smetišču zgodovine, kot v našem – sicer prav prijaznem — naselju.

Spoštovani gospod režiser, s temi vašimi komunističnimi revolucionarnimi vstajami po balkansko, pa morate enkrat za vselej končati. Saj bodo gledališča kmalu spet odprta, da si bomo državljani lahko z navdušenjem ogledali kako boljšo – in predvsem pa manj nevarno – igro oziroma komedijo. Zakaj ne v vaši režiji. Veste, jaz kar nekako verjamem v vašo nadarjenost, v vaše vojaške sposobnosti pa ne, nikoli ne boste drugi – slovenski – Napoleon.

Frančiška Buttolo