fbpx

Zdravstvo: kdaj bomo začeli delati drugače?

Janez Remškar je v svoji kolumni v časopisu Dnevnik razkril pravo naravo dr. Erika Breclja. (foto: STA)

V zdravstvu imamo stanje, ko imamo na eni strani odlične posameznike, ekipe, ki s svojimi idejami, znanjem in spretnostjo orjejo ledino v okviru svetovne medicine. Po drugi strani je med nami vse preveč neprofesionalnega pristopa do bolnikov, ko smo v primerih škodljivih nevarnih dogodkov – napak, do bolnikov nepošteni! Pohvale in priznanja za dobro delo prijajo in so nujne, vendar to ni dovolj. Vsekakor morajo snovalci politike razmisliti tudi o tem, kako preiti iz socialistične uravnilovke v sistem nagrajevanja po kvaliteti in obsegu dela.

Ob skoraj neverjetnem uspehu zdravnikov iz UKC Ljubljana se je v preteklem mesecu na moji mizi znašlo žal več primerov, ko smo ob naših napakah (napakah kadra v zdravstvu) ravnali neprimerno, nepošteno in pred bolniki skrivali resnico.

Razmišljam, kaj vse se bo moralo še zgoditi pri nas v zdravstvu, da bosta tako medicinska kot tudi pravna stroka začeli ravnati drugače v primerih škodljivih dogodkov oziroma napak, in bo politika spoznala, da je s svojimi obljubami in zavajanji najmanj v enaki meri odgovorna za vse slabše razmere v zdravstvu. Kdaj bomo vsi skupaj začeli prevzemati odgovornost in postali pošteni do pacientov?

Začel bom pri svoji, medicinski stroki. Z dokumenti o akreditacijah skušamo ljudi prepričevati, da delamo varno. Ali je to res? Ne vedno! Res je, da pacient lahko dobi odlično, lahko pa tudi slabšo storitev, odvisno h kako dobremu zdravniku pride. Sistema, ki bi zagotavljal, da vedno in povsod dobimo dobro zdravstveno storitev, v resnici nimamo. Postopki obravnav pacientov ne tečejo vedno tako, kot bi morali in so zapisani v akreditacijskih pogojih! To potrjujejo nesrečni dogodki, znani javnosti v zadnjem obdobju! Ob tem imamo še drugo pomembno težavo, in sicer velike razlike v izurjenosti posameznih strokovnjakov. Škodljivih dogodkov, povezanih s samo obravnavo pacientov, v veliki meri ne sporočamo, jih ne analiziramo in zato tudi marsikdaj ne spremimo načina našega dela. Dejstvo je, da je pri nas – v primerjavi z državami, kjer je varnost pacientov na visokem nivoju – število obravnavanih zapletov, vezanih neposredno na delo z bolniki in ne na tehnično opremo, bistveno manjše. Zakaj? Kako to? Ali delamo bolj varno, kakovostno? Ne. Velik del takih dogodkov se ne prijavi, o njih se molči. Skrije se jih pod mizo. Zakaj?

Foto: iStock

Dejstvo je, da pri nas ne ločimo oziroma ne želimo ločevati, tako kot to delajo v tujini, med napako v sistemu, neznanjem, malomarnostjo in človeško napako, ki se lahko nehote zgodi vsakemu. Vse to so že dokazali v tujini. Jasno je, da napaka, kakršna koli, ne glede na razlog, ki se pripeti in ima bolnik škodo, ne more miniti brez posledic za ustanovo ali v primeru malomarnosti za posameznika. V svetu je jasno, da mora bolnik v vsakem primeru, ne glede na razlog napake, dobiti odškodnino! Pri nas ni tako! Da dobiš odškodnino, moraš tožiti in tudi potem ni sigurno, da jo zares dobiš. Odškodnino dobiš le, če je zdravnik naredil napako, za katero je kazensko odgovoren. Sistemskih napak (slaba organizacija, pomanjkljiva usposobljenost, slaba tehnična oprema) pri nas ni, kot jih ni bilo v preteklosti, ko je bilo vse opravljeno odlično! Ali res? Torej, če želimo odškodnino, moramo zdravniku dokazati kazensko odgovornost. Odškodnine v primeru človeške napake, ki se dogajajo vedno in povsod, v primeru sistemske napake, pacient ne dobi. Morda s tožbo! Jasno je, da se nam napake v zdravstvu seveda dogajajo, tako zdravnikom, sestram kot tudi strokovnim sodelavcem. Žal pa se zaradi vnaprejšnje kazenske odgovornosti tudi skrivajo ali pa se jih pripiše komplikacijam, čeprav je morda v ozadju kaj drugega. Tako jih tudi ne analiziramo in se iz njih ne učimo! Tako je bilo tudi v preteklosti, ko smo vse pripisali komplikacijam in tako “razložili” tudi bolnikom ali njihovim svojcem! Napak ni bilo! Še enkrat želim poudariti, da se nam napake pri zahtevnem delu pojavljajo, manjše, večje, zaradi slabše usposobljenosti, malomarnosti, utrujenosti in tudi zaradi slabe organizacije ali slabe opreme. Pri nas naj bi bil vedno odgovoren  posameznik, ki je “slab”! Skladno z zakonodajo se torej pri nas išče kazenska odgovornost in če se te ne najde ali dokaže, mora bolnik ali njegovi svojci kljub škodi, lahko tudi veliki, pravico iskati na sodišču in dokazovati kazensko odgovornost zaposlenih. Samo odškodninske odgovornosti pri nas ni! To je popolnoma nesprejemljivo! Do kdaj bo še tako?

Janez Remškar